»Der Führer«

Kdor ni v petek zvečer zasukal kazalca na svojem radijskem aparatu na nemški val, ta je res mnogo zamudil. Za tisto čudovito skrinjico, v kateri vidi človek, rekel bi, nekako esenco vseh tvornih sil človeškega uma in roke, plod miroljubne umstvene konkurence vseh narodov, odkoder se mu navadno valijo na uho zvoki božajoče pesmi ali kvečjemu disonance sodobnega jazza, bi mu vstala grozotna slika današnje Nemčije. Iz hreščečega glasu, ki je zdaj težko padel v moške nižine poveljujočega avstrijskega oficirja, se nato vzpel in končno raztrgal v višinah vikajoče histerične ženske, bi mu bil zrastel lik, morda bolje, prazna figura »Duxa« v dvakrat poslabšani izdaji. In pa – to je še bolj žalostno, – pred očmi bi mu zalebdel privid strahotne politične in moralne razrvanosti v današnji Nemčiji. Zakaj tisti »Heil!« in »Hoch!«, ki so od časa do časa »spontano« pretrgali Hitlerjev govor ali padli na ukaz v praznoto, ko jih je Führer pričakoval, ne zavedajoč se, da se je zdel celo svoji masi na teh mestih prazen, tisti »Heil!«in »Hoch!« so pisali žalostno izpričevalo tretjini nemškega naroda, ki slepo drvi za Hitlerjem, mu ploska in tuli za njim kakor avtomat brez pameti. »Heil!« Hoch!«, četudi je Hitler izbruhnil najbolj obrabljeno demagoško frazo in spravil v zvezo za logično mislečega človeka najbolj nasprotujoče si trditve.

Der Führer. Jaz, ko sem se jaz vrnil s fronte... kaj je mene razlikovalo od drugih... kaj sem jaz ukrenil... zakaj sem jaz organiziral stranko... in nazadnje: če ene vsemogočni pusti pri življenju! Jaz, povsod jaz. Deveta zapoved fašističnega miličnika se glasi: Duce ima vedno prav. Führer ima torej vedno prav. Nazadnje prikliči vsemogočnega pred to maso, ne osebnega krščanskega Boga, temveč neko tajinstveno bitje, ki se lahko spoji z mistično zavitimi načrti in obljubami, ki jih neobvezno daješ svojim »Volksgenossen«, ki naj bo tvoj bog, kakor je bil Viljem hlapec in potem tudi bog nemškega naroda, skratka, Wotan. In v vsakem stavku »das deutsche Volk« in zopet »das deutsche Volk« in nazadnje »Deutschland«, »das ewige Deutschland«!

Vprašujete me po programu! Povejte mi prej vi, kakšen je bil vaš program, štirinajst let ste nemoteno razjedali Nemčijo in nemški narod, pustili ste prazne blagajne in ga pritirali v položaj, da se Nemec sramuje biti Nemec. Tega nemški narod, ki je žrtvoval svojih 2 milijona najboljših mož, ni zaslužil. (Kakšna logika! Kakor da je bila povojna nemška demokracija povzročila svetovno vojno in nemško katastrofo. Toda množica se za logiko ne zmeni in rjove »Heil, heil!«). Vaš program je bil razdiranje (Zersetzung), naš bo obnova (Aufbau, »Heil Führer! Hoch!«). (...) Na dveh elementih bomo zgradili novo Nemčijo: to sta kmet in gruda, za katero se naša dvanajstmilijonska organizacija bori (»Heil Führer!«). Delavec naj postane zopet Nemec, iztrgati ga moramo iz rok zmaja marksizma, ki razjeda nemški narod že desetletje. (grozovitega vpitja »Hura!« in »Hoch!« ni konca.)

(...) Kadar nanese beseda na socialno vprašanje, na konkretne gospodarske in socialne probleme, tedaj se ti zazdi, da vlečeta Hitlerja za frak veleindustrijec Hugenberg in reakcionarni Papen, tako postane Führer previden. Nič revolucionarnega ni več v Hitlerjevi besedi, odkar prihaja iz ust kanclerja. Nasprotno, spoštovali bomo tradicije nemškega naroda, mladina mora zopet zagledati v velikih nemških možeh (Bismarck, Viljem in drugi) svoje vzore, vzkliti mora zopet pristna »deutsche Kultur, deutsche Musik in deutsche Architektur.« (Gromoviti »Heil!« in »Hoch!«). Edino eno je jasno Hitler povedal, da hoče namreč za vsako ceno ostati na vladi. (...) Kar bruha na dan s prisiljeno strastjo, ki duši že glas sam, je samo še bolestni nacionalizem, sovraštvo, resnično sovraštvo do vsega, kar ni nemškega. To je patos, ki ga podžiga morda samo nepremostljivo sovraštvo do nasprotnikov doma in v svetu. (...)

Takrat ko so nemški narod oropali zmage, ko so mu vzeli kolonije in zemljo, ko so mu odpeljali vojno in trgovinsko mornarico, in pobrali vse kapitale, naložene v inozemstvu, novembra 1. 1918. je bilo, ko se je Nemčija potapljala v revoluciji, tedaj me je samo ena misel točila od drugih, ki so se vračali s fronte, misel namreč, kako bi nemški narod zopet združil, kako bi ustvaril zopet njegovo edinstvo in zatrl za vselej korumpirano (!) strankarstvo – prav Hitler tako govori! – kako bi mu vlil zopet pogum, stari ponos in trmo pred vsem svetom. (...)

Če Führer sam morda drugače misli, da to geslo samo preračunjeno uporablja, da bi lažje zbral okoli sebe čimveč lačnega delavstva, propadlih rentierjev in oficirjev ter zapeljane mladine, to vprašanje je danes za nas že brezpomembno. Dejstvo je, da vidi skoro polovico nemškega naroda (narodni socialisti, nemški nacionalci in železne čelade) rešitev iz sedanje krize edino v revanži, ogromna večina pa v brezpogojni reviziji meja, pa naj se ta izvrši na katerikoli način. (...) Tragika nemškega naroda obstoji v tem, da se v Nemčiji čedalje bolj redčijo vrste mož, ki se upajo povedati Nemčiji resnico, kdo je zakrivil nemško katastrofo v svetovni vojni, in da te može proglašajo danes že za izdajalce. Hitler se je polastil omamljivega gesla »Za vstajenje ponižane Nemčije!« in mesto da bi druge stranke pokazale svoji mladini resnico, so se razen komunistične in socialistične pričele trgati za Hitlerjev prapor revanže. Ali mora Nemčija in z njo Evropa skozi novo katastrofo zato, da se za vselej reši Viljemove sence?

V interesu evropskega miru, v interesu Nemčije same in nemške kulture bi bilo, da bi nemški radio nikdar več ne pošiljal v svet takšnih govorov in tako hrupnih manifestacij, kakor je bila zadnja menda v Sportpalastu. (...)

Slovenec, 12. februarja 1933