– Conscientia mea iterum atque iterum coram Deo explorata... je oče Lombardi v brezhibni latinščini bral papeževe besede, medtem ko so dopisniki zehali od nepojmljivega protokolarnega dolgočasja in čakali na angleški prevod odločitve o kanonizaciji novih treh svetnikov, pa da grejo na kavo. Ad cognitionem certam perveni vires meas ingravescente aetate non iam aptas esse ad munus Petrinum aeque administrandum...

– Nemogoče! je nenadoma vzkliknila Giovanna Chirri, novinarka italijanske agencije Ansa.

– Kaj je nemogoče? so se ostali zbegano obrnili k njej.

– Papež odstopa! je rekla Giovanna, pograbila mobitel in stekla proti izhodu.

– Odstopa?!? so zaprepadeno zazijali njeni kolegi.

– Ti znaš latinsko??! so klicali za njo z iskrenim občudovanjem.

Govornik Svetega sedeža je, vidite, bral zgodovinski dokument – zadnjič je kak papež odstopil še v času srednjeveške inkvizicije pred šeststo leti, v dneh, ko je Jan Hus gorel v Konstanci – oče Lombardi je torej bral svetovno senzacijo stoletja, množica zbranih novinarjev iz največjih svetovnih agencij, časopisov in televizijskih hiš pa se je dolgočasila in na svojih napravicah brskala po facebooku. V državi Vatikan je namreč uradni jezik latinščina, tega ne bo spremenilo nobeno enaindvajseto stoletje, in dopisnici Anse – ki je prva svetu sporočila ekskluzivno breaking news – se je končno izplačalo tisto davno mučenje s strogim profesorjem latinščine v srednji šoli.

Papež Benedikt XVI. je odstopil zato, ker je, kot pravi, star in nemočen pred izzivi »današnjega sveta, podvrženega hitrim spremembam«, in potem vse to pojasnil v jeziku, v katerem je nekdo nekomu zadnjič opsoval mater pred tisoč dvesto leti, ko so Saraceni oplenili baziliko svetega Petra.

Hitre spremembe? Heretika Galilea, obsojenega samo zato, ker je trdil, da se Zemlja vrti okoli sonca, je Vatikan rehabilitiral šele pred dvajsetimi leti, cela tri stoletja in pol po njegovi smrti, v času, ko je voyager 1 že poslal prve fotografije Sončnega sistema, posnete od zunaj! Za počasno katoliško cerkev je celo kenozoik prehiter in nič nenavadnega ne bi bilo, če bi Benedikt XVI. odstopil, ker so ga presenetile prav nenavadne »hitre spremembe« v paleolitiku in nenapovedani nastop holocena.

Tako nas vsaj prepričuje papež, čeprav v tem nesrečnem »današnjem svetu, podvrženem hitrim spremembam«, malo kdo verjame v to. Ne to, da je Cerkev ostala ujeta v čas inkvizicije, Jana Husa in Galilea, ampak da je Benedikt XVI. odstopil, ker je, kot bi rekel pater Roger Murtaugh v Smrtnosnem orožju, »too old for this shit«.

Malo kdo, kot pravim, verjame, da je Benediktu XVI. zmanjkalo božanskega navdiha že pri petinosemdesetih. Zlasti tega ne verjamejo Vatikanu vedno zvesti Hrvati, ki so Svetemu sedežu pripravljeni verjeti tudi precej večje traparije. Hrvati imajo namreč izkušnje s temi stvarmi. Podobno se je na primer pred tremi ali štirimi leti na Hrvate obrnil tedanji predsednik vlade Ivo Sanader, ko je nekega dne nenapovedano nepreklicno odstopil »iz osebnih razlogov«, menda prav tako brez moči, da bi se spoprijel z »današnjim svetom, podvrženim hitrim spremembam«. Seveda ni minilo veliko časa, ko se je izvedelo, kateri »osebni razlogi« so prisilili hrvaškega papeža, da je odstopil: zaradi enega teh »osebnih razlogov« nekdanji hrvaški premier že prestaja desetletno zaporno kazen, za druge pa mu še sodijo.

Točno tako kot Ivo Sanader tistega poletnega dne je bil videti v ponedeljek Benedikt XVI., ko je nenadoma nepreklicno odstopil z mesta premierja Svetega sedeža iz prav tako osebnih razlogov, prestar in preveč bolan, da bi se lahko odzival na »izzive današnjega sveta, podvrženega hitrim spremembam«. Nekako tako kot Sanaderjevi osebni razlogi so videti Benediktovi »osebni izzivi« – od globalne eksplozije pedofilskih škandalov v katoliški cerkvi do afere Vatileaks, ki je razkrila brezobziren boj za oblast in povsem posvetne, zelo sanaderske finančne malverzacije znotraj zidov vatikanske denarne korporacije.

In kot Sanader bo tudi papež Benedikt XVI. končal za nekakšnimi rešetkami, le da bo svojo »kazen« prestajal v rimskem samostanu Mater Ecclesiae. Če je to nam iz podivjanega holocena, iz na glavo obrnjenega »današnjega sveta«, v katerem se prej izve za pedofilski škandal iz enaindvajsetega kot iz petnajstega stoletja in v katerem Cerkev zelo dobro spremlja stanje na londonski in tokijski borzi, še vedno pa noče razvezati krivde navadne človeške homoseksualnosti, v kakšno uteho.

– Papež bo odstopil 28. februarja 2013! je vzkliknil prenekateri šokirani duhovnik, ko je gledal televizijska poročila.

– Leta 2013? so zaprepadeno ponovili kolegi. Kaj je že enaindvajseto stoletje?! Od kdaj pa?

– Ti znaš angleško?! se je eden naposled oglasil z iskrenim občudovanjem.