Dr. Jure Leskovec

Na Stanfordu učim dva podiplomska predmeta, ki sem ju razvil sam. Prvi se dotika socialnih omrežij, drugi pa analize velikih količin podatkov. Ena od prednosti ameriškega študijskega sistema je, da je zelo enostavno ustanoviti nov predmet. Usoda predmeta je potem odvisna predvsem od števila vpisanih študentov ter študentske ocene profesorja. Že takoj prvo leto sem tako ustanovil dva povsem nova predmeta, ki sta počasi postala zelo popularna. Prvi je v treh letih zrasel z nič na 160, drugi pa na več kot 300 študentov. Vendar pa učenje predstavlja le manjši del mojih obveznosti. Večino časa porabim za raziskovanje, pisanje ter mentoriranje doktorskih študentov. Trenutno moja raziskovalna skupina šteje 15 ljudi.

Skupina se osredotoča na dve področji, ki se med seboj prekrivata in dopolnjujeta. Prvo področje je razvoj orodij za analizo velikih količin podatkov. Ideja je, da imajo podjetja in organizacije velike količine podatkov, kjer se skriva ogromno pomembnih informacij, ki omogočajo boljše poslovne odločitve in razvoj boljših izdelkov ter storitev.

Prvič v zgodovini človeštva lahko zajemamo natančne digitalne podatke o obnašanju ljudi. Ko je Galileo izumil teleskop, smo prvič zares ugledali planete in zvezde. Podoben preskok je povzročil internet, ki nam omogoča, da »vidimo« človeško obnašanje milijonkrat bolj natančno kot kadar koli prej. Z analizo takih podatkov lahko potem razvijamo nov Facebook, boljši Google in tako dalje.

Omrežja so jezik za predstavitev podatkov. Tako lahko govorimo o socialnih omrežjih ljudi, komunikacijskih omrežjih računalnikov, informacijskih omrežjih dokumentov, bioloških omrežjih, ki opisujejo delovanje celice, pa tudi možgani so na koncu le eno zelo zelo veliko omrežje. Torej če povzamem, omrežja so način za opisovanje zelo kompleksnih sistemov, od družbe do celice in možganov.

Na primer, zadnja štiri leta zbiramo tako rekoč vse časopisne članke in objave na blogih, ki se zgodijo v ZDA. To je približno 10 milijonov časopisnih člankov na dan oziroma 15 milijard v štirih letih. Zdaj razvijamo metode za analizo tega velikanskega informacijskega omrežja. Zanima nas denimo, kako se informacije oziroma novice kot kak virus širijo v tem omrežju, kako se po omrežju ne širijo le informacije, ampak tudi pozitivni in negativni odnos ali sentiment do informacij. Te naše raziskave so kar odmevne, saj je o njih med drugim pisal tudi New York Times.

Lahko omenim naše mogoče na prvi pogled malo nenavadne raziskave, kjer proučujemo spletno skupnost ljubiteljev piva. Tu nas zanima, kako modelirati razvoj okusa pivca skozi čas. Zanima nas, kakšna je pot od novinca do poznavalca. Cilj je, da bomo v prihodnosti znali uporabnikom predlagati, katera piva so najbolj primerna za njih glede na njihov trenutni okus. Ideja je, da računalnik novincem ponudi pivo heineken, tistim z zahtevnejšim okusom pa belgijski trapist. Pivo je le primer. Zelo podobno se dogaja tudi pri filmih, kjer imajo filmski novinci zelo drugačen okus od poznavalcev in z vsakim novim filmom novinec postaja večji ekspert.

Proračun moje raziskovalne skupine je približno dva milijona dolarjev na leto in ta denar moram pridobiti na razpisih. Približno polovico ga pridobimo od državnih raziskovalnih agencij. Vesel sem, da smo pri tem kar uspešni. Na leto napišem okoli 10 predlogov projektov. Tekmovalnost je tu zelo velika, saj na koncu financirajo le približno 10 odstotkov predlaganih projektov. Preostalo polovico sredstev pridobimo od privatnih znanstvenih fundacij in posameznikov ter od podjetij, kot so Microsoft, Facebook in Twitter.

Sredstva porabim za šolnine in štipendije doktorskih študentov. Pa tudi približno tretjino svoje plače moram pokriti z raziskovalnimi projekti. Na Stanfordu dobimo plačo le za 9 mesecev, kolikor traja študijsko leto. Za preostale tri mesece pa si moramo profesorji sami pridobiti sredstva iz raziskovalnih projektov. Tako je ena izmed mojih glavnih nalog raziskovanje ter potem s tem povezano pridobivanje novih sredstev, ki nam omogočajo rast in najemanje novih študentov.

Sistem v ZDA je precej drugačen od slovenskega. V Ameriki je študij investicija za prihodnost, medtem ko je to v Sloveniji način življenja. Zdi se, kot da se v Sloveniji izplača biti študent in tako rekoč vsi ne glede na svoje sposobnosti nekaj študirajo, hkrati pa se večini ne mudi tega študija dokončati. V Sloveniji je udobno biti študent. V Ameriki je študij trdo delo, ki ni za vsakega, zato hočejo študenti čim prej doštudirati, se zaposliti in začeti dobivati resno plačo.

Študenti zelo veliko delajo. Večkrat sploh ne gredo spat, da jim uspe do jutra dokončati domačo nalogo ali projekt. Študenti se študiju posvečajo stoodstotno, profesorji se trudimo, saj vidimo, da študenti hočejo več znanja. Predvsem pa je ameriški visokošolski trg neprimerno večji in na njem vlada konkurenca. To poskrbi za tekmovalnost med univerzami, univerze se borijo za najboljše študente in profesorje, kar ima za posledico, da dajo vsi vse od sebe.

V ZDA je okolje precej bolj kompetitivno. Na računalniški fakulteti univerze Stanford sprejmemo le 5 odstotkov študentov, ki se prijavijo na naše programe. Številke so podobne tudi na drugih stanfordskih fakultetah. Zanimata nas študentov potencial in delavnost. Nikoli ne gledamo na narodnost ali finančne zmožnosti. Tisti, ki so sprejeti, imajo zagotovljeno popolno financiranje študija. To pomeni plačano šolnino ter približno 2000 dolarjev štipendije na mesec. V Sloveniji imamo zelo zdravo selekcijo ob vstopu v srednjo šolo, ko se bodoči dijaki razvrstijo po gimnazijah in srednjih šolah, na univerzi pa resne selekcije tako rekoč ni. Dijaki se lahko v Sloveniji odločajo le med študijem različnih področij, namesto da bi si izbrali področje, potem pa bi se odločali, ali ga bodo študirali v Ljubljani, Mariboru ali kje drugje.

Rešitev je več. Ena je, da bi omogočili več študijskih možnosti ter bolj prožne študijske programe. Na ljubljanski univerzi je relativno malo sodelovanja med fakultetami. Na Stanfordu na primer moje predmete poslušajo študenti s sedmih različnih fakultet. Vsak študent na univerzi lahko posluša moj predmet. V Ljubljani pa enega profesorja poslušajo le študenti ene fakultete. Tako rekoč vsaka fakulteta zaposli svojega profesorja, na primer računalništva, namesto da bi profesorji z računalniške fakultete učili računalništvo za vso univerzo. Tako bi se dvignil nivo študija, predmeti bi bili boljši, ekonomičnost bi se povečala, pa še študenti bi bili bolj zadovoljni. Naslednja možnost je, da naredimo več fakultet in univerz, ki bodo med seboj tekmovale za študente in tudi profesorje. Kroženje študentov in profesorjev bi izboljšalo kvaliteto izvajanih programov. Možnost je tudi dvig pogojev vpisa in sprememba financiranja fakultet, ki so bile do nedavnega napačno nagrajevane. Spodbujali so jih, da so imele čim več študentov in čim večjo prepustnost. Četrta stvar bi bila, da dovolimo študentom večjo svobodo pri izbiranju predmetov. Na Stanfordu si vsak študent sestavi svoj urnik. Letnikov kot tudi pogojev za napredovanje v naslednji letnik ne poznamo. To pomeni, da na Stanfordu obstaja več kot 9 milijard različnih predmetnikov, ki vodijo do diplome, univerza pa je glede na število študentov približno desetkrat manjša kot ljubljanska.

Družboslovna znanja so zelo pomembna in sam sploh ne bi delal razlike med družboslovjem in katero koli drugo panogo. Dobro pa bi bilo ob vpisu na fakultete študentom povedati, koliko časa bodo potrebovali do diplome pri posameznih smereh, koliko časa bodo iskali službo in kolikšna bo njihova plača. Zdi se, da tega v Sloveniji nihče ne pove dovolj na glas. Dobro bi bilo dijakom pametno svetovati, kaj naj študirajo, da bodo dobili redno zaposlitev in dobro plačo. Zaposlitev študentu ne pripada kar sama od sebe, ampak si jo mora z dobrim študijem pridobiti na trgu delovne sile.

Začeti je torej treba pri vzroku in ne pri posledici. Cilj univerze je ohranjanje znanja in raziskovanje. Ampak naloga univerze je tudi, da vzame mlade ljudi, jih v štirih letih nekaj uporabnega nauči in pošlje v industrijo. Torej je cilj univerze tudi, da proizvaja kadre, ki jih industrija potrebuje. Stanford je v središču Silicijeve doline in tu se še kako zavedamo pomembnosti, da poučujemo tisto, kar industrija rabi, tisto, kar prinaša zaposlitve. Zanimivo je, da si na Stanfordu kar 90 odstotkov vseh dodiplomskih študentov izbere in posluša vsaj en konkreten računalniški predmet. Torej tako rekoč vsi stanfordski študenti od zgodovinarjev in geografov do matematikov in fizikov na koncu samoiniciativno izberejo in poslušajo vsaj en programerski predmet. Mlad človek gre na univerzo, da se tam nekaj uporabnega nauči in da bo bolj konkurenčen na trgu in v življenju.