Konec tedna so po poljanah znova živahno poplesavale čarobne snežinke. Videti je bilo komaj kakšen meter pred nosom. Tudi po cestah, kjer so snežinke zabrisale skoraj vse oznake. Zato so se zdeli avtomobili kar malo zgubljeni, ko jih je za nameček zanašalo malo sem in malo tja. Da bi se na tak dan s plesom snežink spopadli gibalno ovirani otroci s svojimi vozički, ni nikomur padlo na pamet. So pa ti otroci tudi v varnem zavetju kamniškega zavoda Cirus snežinke radostno opazovali skozi okna šole in internata, na pot v šolo in nazaj pa so jih, kot vedno, znova varno odpeljali minibusi zavoda.
V Centru za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje (Cirius) Kamnik namreč z lastnim voznim parkom in pogodbenimi sodelavci vsak dan v šolo prepeljejo 89 gibalno oviranih otrok na kar desetih različnih progah, ki se razpredajo od Litije do Kranja, Škofje Loke in Vrhnike. Ob koncu tedna pa 66 šolarjev, ki bivajo v internatu zavoda, odpeljejo domov vse do Dravograda, Ptuja, Maribora, Murske Sobote, Pirana, Idrije in Novega mesta. Za gibalno ovirane otroke, ki ne obiskujejo njihove osnovne in srednje šole, pa skrbi devet strokovnih sodelavk inkluzivnega tima Ciriusove mobilne službe. Te to šolsko leto pomagajo pri celostni obravnavi 80 gibalno oviranih otrok in mladostnikov v 27 osnovnih in štirih srednjih šolah ter 27 vrtcih po vsej Sloveniji.
Več kot tisoč kilometrov na mesec
Te delavke so se do zdaj na pot do svojih varovancev odpravljale le z enim službenim vozilom, včasih so jim v zavodu za kakšen dan odstopili še drugo vozilo, vse preostale poti pa so opravile s svojimi avtomobili, več kot tisoč kilometrov na mesec. »Seveda je država, ki ima za gibalno ovirane otroke zvečine dovolj tenkočuten posluh, zgledno pomagala in krila tudi stroške njihovih poti, tudi goriva. V zavodu pa smo poti v duhu časa varčevanja maksimalno racionalizirali in oklestili,« je jasen direktor zavoda Vinko Logaj. Povedanemu pritrjujejo tudi številke, ki kažejo, da so od lanskega maja do lanskega decembra za 21 odstotkov oklestili število prevoženih kilometrov mobilne službe. V maju so namreč za pomoč 69 otrokom na 33 šolah delavke prevozile 23.557 kilometrov, decembra pa za 73 otrok na 39 šolah 18.624 kilometrov. »Krepko večino prevozov so delavke opravile z lastnimi vozili, ki jih bosta zdaj, ko smo prejeli darilo šolskega ministrstva, nadomestili dve njihovi vozili, ki so nam ju dodelili v uporabo. A čeprav smo darila zelo veseli, se hkrati bojimo, da je država z darilom na nas preložila zgolj skrb za dva avtomobila, s katerima nimajo kaj početi,« zadržano pristavi direktor. Nadaljuje, da sta vozili dobro vzdrževani, a vendar že v letih, saj šteje eno devet in drugo štirinajst let. »Če zanju ne bomo dobili kritja materialnih stroškov in nam več ne bodo krili goriva, bomo z nakupom dveh vinjet in zamenjavo gum z letnimi na slabšem, kot smo bili prej. Seveda se s šolskim ministrstvom že dogovarjamo o tem, a dogovorjeni še nismo,« še vedno zadržano nadaljuje direktor zavoda, kjer zdaj njihov vozni park šteje tri kombije, tri lastne osebne avtomobile in dva v lasti ministrstva, kmalu pa se bo voznemu parku pridružil še nov minibus, ki so jim ga z novim letom podarili v Sparu in je še v predelavi.
»Res je, v Sloveniji je še veliko dobrih ljudi, ki jih ganejo stiske, zlasti stiske otrok, in so jim pripravljeni pomagati in marsikaj podariti, zlasti v sklopu nadstandardnega programa,« se zasvetijo oči direktorju, ki tudi o skrbi države za njihove varovance ne reče nič slabega. Je pa res, pravi, da se v naši državi velikokrat preveč zanašamo na donatorje in prav ti najprej in najhitreje pomagajo reševati največje stiske.
Tudi pozdrav ni vedno samoumeven
Sprehod po starem in leta 2008 zgrajenem novem delu zavoda z bazenom na vsakem koraku spremljajo pozdravi mimovozečih gojencev zavoda. Nekateri se morajo za pozdrav zelo potruditi, saj jim gibalna oviranost marsičesa ne dopušča, včasih niti dviga roke in nasmeha. Zato pa s svojimi vozički z lahkoto obvladajo srečevanje in prometno gnečo, ki je na hodniku podobna cesti in morajo zato tudi oni upoštevati pravila vožnje po desni. Direktor jim vedno znova odgovarja na pozdrav, nam pa razkaže še povsem novo pridobitev – terapijo thera suit za krepitev, trening ravnotežja, gibanja, koordinacije in občutenje lastnega telesa. Fizioterapevtka Darja Koželj pove, da se v novi napravi otroci, ki imajo težave z gibanjem, naučijo občutiti lastno telo, saj se počutijo varne.
To pa ni edina novost v zavodu, kjer se ves čas spogledujejo z novimi pristopi, ki lajšajo oziroma omogočajo kakovostnejše življenje tudi gibalno oviranim otrokom. Tako jih, poleg konjev, ki jih imajo v zavodu že leta, zadnje leto vsakotedensko obiskuje tudi pes Aron, ki je že postal njihov zelo dober prijatelj. »Pripravljamo pa tudi program za ciljno populacijo gibalno oviranih, ki pri nas končajo srednjo šolo, nekakšen model prehoda v sfero dela,« pojasni direktor. Doda, da po šolanju za vse tudi iz zdravstvenih razlogov ni primerna vključitev v varstveno-delovne centre. Zato bi radi vse pripravili na čimbolj samostojno življenje tudi z možnostjo zaposlitve v programih socialnega podjetništva.
