Tam so zaposleni tudi pametni ljudje. Urejeni, a z bolj žalostno službo od kralja parkirišča. In kaj počnejo? Ob vsakem vremenu so okoli sedme zvečer nastavljeni pred bolj temačnim parlamentom in nekaj govorijo. Čeprav še rosno mladi, fantje in dekleta izpred parlamenta skozi moj mali ekran kritizirajo vlado, gospodarstvo, poslance. Zakaj ravno od tam, zakaj ne pridejo v topli studio – v mojo dnevno sobo tako in tako vstopajo skozi mali ekran? Tako je bolj »avtentično«, ko se kličejo: »Zdaj pa nam bo kaj več o krizi vlade povedala Mojca…« In Mojca nato konča: »… Manica?« Če ni ravno težav z zvezami. Stati zvečer pred vladno, sodno ali poslansko palačo – to ti je služba! Samo ena je še boljša: ko tečeš, namesto da stojiš! To je pa takrat, ko nagovarjaš mutce. Ti so v kravatah, lepih oblekah in ne slišijo in ne govorijo. Ti tečeš in sprašuješ, oni pa se morda namrdnejo. In če se, je to že znamenje splošnega veselja: to se da komentirati, to se da razčleniti. Ima gospod slab parlamentarni obrok v želodcu ali pa se je namrdnil zaradi državnih obveznic? Nam, ki smo v provinci doma, se zdi tisto deklamiranje izpred parlamenta smešno, tisto dirjanje za kravatarji pa ponižujoče. Bi se dalo urediti, da bi jih en mesec ne prosili in moledovali za besedico, dve? Kdo bi potem za kom dirjal, kdo koga bolj potrebuje?

A so tudi bolj vesele stvari tam doli v Ljubljani. Recimo: spoznanje, da se vsi poznajo. So kot ena srečna družina, ki se obiskuje. Kje? V različnih oddajah. Danes pride Tone, bomo malo smučali. Pa Zoran z istega konca bo malo tisti žalostni počasni glas ponudil kot kuliso za petje. Potem je na vrsti seveda naša Manca, ki ljubi knjige, žurnalizem. Pa ne pozabimo na… in tako naprej in tako dalje. Zabavne oddaje, zabavni gostje. Kjer je nujno, da voditelj stare oddaje gosti voditelja nove oddaje. Ko slednji postane voditelj stare oddaje, pa predstavlja tistega, ki je prej vodil staro, a bo zdaj novo, in tako naprej in tako dalje do onemoglosti. Tako je to v Ljubljani, mi pa doma pred ekrani vedno uganemo: glej, danes pa pride Jan, bo nova plošča, mora biti gost, se bo bolje prodajalo, in evo ga!

Mi iz province (pomislite, nekateri živimo norih 200 kilometrov proč od epicentra vsega tega dogajanja) pa imamo tudi svoje svetle trenutke. Če samo delamo in občudujemo ljubljanske navade, še zdaleč ni dovolj. Nismo zanimivi, pravila za nas iz province so drugačna: moramo se klati kot nori, pasti mora meter snega, voda mora odnesti pol hiš, crkovati moramo od plinov, da se za nami podijo z mikrofoni ali kdo pristane kot gost v studiu.

Tisti problem s parkirišča pred parlamentom pa sem rešil sam. Je pridrsal zadnjič izza avtomata vljuden, dobro hranjen kralj parkirišča, in preden je bleknil svoje, sem ga prehitel: »Je kej drobiža!?« In ga ni imel zame, ker daje provinca Ljubljani in ne obrnjeno.

Le nekaj je pri nas res drugače. Ko kdo umrje, ko se kdo rodi, ko se kregamo, ko se ljubimo, ko smo glasni in sploh »fašistični do amena«, se dobimo na istem kraju. Pa ne eni prej, drugi pozneje. Skupaj ob istem času iz oči v oči in zdaj da za rundo en desni, potem en levi fašist. Na koncu fašistično tulimo in smo veseli, da nismo v Ljubljani. Provinca, kaj hočeš.