Velika večina knjige je posvečena zgodbam, ki so jih napisali ljudje, ki so jim presadili srce, pljuča, jetra in ledvico, in ljudje, ki so jim presadili kostni mozeg. Izkušnja Vanje Celin, ki živi s presajenimi jetri, na primer je, da je ugotovila, kako malo je tistega, česar človek ne bi mogel prenesti. Ko se je bolezen pojavila, je razvila močne obrambne mehanizme, s katerimi ni dopuščala, da bi ji krojila življenje. Potem je želela bolezen iz telesa pregnati z veganstvom in jogo, a se to na nesrečo ni izšlo. Potem je ugotovila, da sama me bo zmogla, in se prepustila medicini. Takrat smrt ni bila več nasprotje življenju, bila je navzoča znotraj nje, zapiše. Danes, tri leta po presaditvi, ima življenje novo dimenzijo, grajeno na podlagi te izkušnje. »Na neki način sem hvaležna za svet, ki namenoma nastavlja pregraje na pot, zato da jih lahko premagamo in začutimo radost, čeprav globoko v sebi ne moremo nikoli pozabiti pretekle bolečine,« zapiše.
Nekateri bolniki se borijo sami, z večino se skupaj z njimi borijo njihovi svojci in seveda medicinsko osebje. Njihove zgodbe so težke, polne trpljenja, mnogi med njimi so nihali med življenjem in smrtjo. Vse pa preveva velika sreča, da so imeli po zaslugi darovalcev organov priložnost, da so se vrnili v življenje, in velika hvaležnost do ljudi, ki so jim to omogočili.lo