Ob zvokih nostalgičnih skladb Danila Kocjančiča smo praznovali smrt in negotovo prihodnost. A bili smo skupaj in tam, ponosni ljudje iz za vso vesoljno Slovenijo tako odmaknjene Soške doline. Če je svet pravičen, potem nam bo jutri bolje.
Umetnost revne kuhinje, moj zadnji projekt ponavljajočih se večerov v gostilni Na gradu v Ljubljani, bi pravzaprav veliko bolj sodil domov – v Hišo Franko. Kajti misel, da lahko z malimi sestavinami skuhamo »veliko« večerjo, je veliko bliže vsakdanjemu življenju na podeželju kot mestnemu človeku.
Ko sem moji tašči, ki je sicer doma iz Jevščka, male primorske vasice pod Matajurjem, razlagala, da sem na zadnji večerji pod arkadami mogočnega ljubljanskega gradu za sladico postregla z zavitkom iz medene krvavice z omako iz krvi in rdečega vina, toplim jajčnim šadojem in sladoledom iz pečenega jabolka, sploh ni osuplo ustavila moje navdušene razlage. Poslušala je do konca in mi izdala skrivnost sladkega narastka iz svinjske krvi, ki ga je daleč od radovednih gostov pripravljala njena mama.
Moja provokacija danes je torej vsakdan skromnega človeka včeraj. Umetnost revne kuhinje – kot vsaka druga umetnost – potrebuje umetnika, ki ustvarja. Toliko bolj, ko je v košari samo skromna, največkrat pozabljena sestavina. Ampak to še zdaleč ne pomeni, da je revna kuhinja namenjena revežem. Je premislek o sestavini, tradiciji: včasih božansko, drugič harmonično, tretjič na meji sprejemljivega. Hrana za jutri? Morda.
Ker pa si takšne večerje ljudje na meji preživetja žal še vedno ne morejo privoščiti, skromni sestavini navkljub, dajem besedo vsem tistim, ki živijo in jedo na cesti, da pridem kmalu ustvarjat na cesto tudi sama. S kakšnim super kuharjem pod pazduho, dobro steklenico vina in kristalnimi pecljatimi kozarci.