Na finalu svetovnega pokala v Garmisch-Partenkirchnu marca leta 2010 je Urbanu Planinšku zazvonil mobilni telefon. Na drugi strani linije je bil Leonid Melnikov, nekdanji trener in tekmovalec, podpredsednik v ruski alpski in deskarski smučarski zvezi. Rusi imajo namreč v nasprotju s Slovenijo posamezne discipline smučarske zveze samostojne. Alpski in deskarski del vodi Svetlana Gladiševa, nosilka srebrne olimpijske kolajne v superveleslalomu v Lillehammerju leta 1994. Melnikov je ponudil Planinšku, dolgoletnemu trenerju v slovenski reprezentanci, mesto vodje moškega dela v alpski smučarski reprezentanci, ki ga je Štajerec sprejel ter ga opravlja tretje leto.
»Ko sem prišel, sem potreboval nekaj časa, da sem se navadil na nove obraze. Prek spleta sem si pomagal, da sem dojel velikost Rusije, da sem si ogledal, iz katerih koncev prihajajo ruski reprezentanti. V reprezentanci so smučarji iz Moskve, St. Peterburga, Murmanska, Urala, Sibirije, Kamčatke in Sahalina. Iz okolice Sočija ni nobenega. Med sezono imamo najeto hišo v Ramsauu. Zato mi večkrat uspe za kakšen dan priti domov. Domače vidim celo več, kot ko sem bil trener v slovenski reprezentanci,« nam je v Schladmingu pojasnil Urban Planinšek ter dodal, da sta bila od Slovencev pred njim v ruski reprezentanci le serviserja Matevž Kanič in Jaka Poje.
»Razkorak med kvaliteto smučanja je v Rusiji ogromen. Nekatere regije so finančno močne, tako da so lahko smučarji posledično kvalitetnejše vadili, nekateri so se k reprezentanci priključili šele v zimskem delu priprav. Ko sem prišel v Rusijo, na svetovni lestvici ni bilo nobenega smučarja med 100 v slalomu in 200 v veleslalomu. V veleslalomu so dobili zadnje točke evropskega pokala leta 2007. Zdaj imamo slalomista med najboljših 30 v svetovnem pokalu (Aleksander Horošilov – op. p.), v slalomu imamo štiri smučarje med najboljšo stoterico, lani smo imeli zmagovalca evropskega pokala v veleslalomu (Sergej Majtakov, ki je v letošnji sezoni rezultatsko potonil, a Planinšek upa, da se bo pobral – op. p.). V tej sezoni smo se na evropskem pokalu štirikrat uvrstili na veleslalomske stopničke evropskega pokala (trikrat Zujev, enkrat Trikičev – op. p.). Zelo sem zadovoljen z napredkom tehnične ekipe, ki jo vodi Jani Hladnik. Zdaj nas čaka težka naloga, da z rezultati v evropskem pokalu prodremo v svetovni pokal. Razvoj bo šel počasneje. Pričakujem, da bi Rusi lahko imeli solidno ekipo med letoma 2016 in 2018,« je predstavil ruski napredek Planinšek, ki ima pogodbo z Rusi do aprila prihodnjega leta, torej do konca OI v Sočiju. Na vprašanje, ali bi jo podaljšal, je brez pomisleka odgovoril: »Brez težav.«
Slovenski trener pravi, da ga Gladiševova in Melnikov podpirata, saj kot nekdanja odlična smučarja dobro vesta, da do vrhunskih rezultatov ni mogoče priti čez noč. Zato v boju z najvišjimi uvrstitvami naslednje leto v Sočiju ne zganjata pritiska, čeprav se Planinšek zaveda, da bi ruski olimpijski komite najraje videl, da bi ruski alpski smučarji posegli po visokih mestih. V alpskih smučarskih krogih se govori, da se v Rusiji cedita med in mleko, predvsem kar zadeva trenerske plače. »Trenerske plače v Rusiji so v primerjavi s strokovnjaki, ki delajo v največjih smučarskih nacijah, nižje. So pa primerljive denimo s kanadsko reprezentanco. V primerjavi s plačami slovenskih trenerjev so v Rusiji dosti višje. Slovenski trenerji so za delo doma glede na svoje kvalitete že dolgo preslabo plačani,« odgovarja Planinšek.
»V Sloveniji je bilo težko delati že pred leti, ko je bilo na razpolago več denarja. Pritisk na trenerje je prevelik. Nihče ne ve, ali bo imel službo daljši čas, denimo tri ali štiri leta. Potrebovali bi trenerje, ki bi imeli večletne pogodbe, ki bi imeli takšno moč, da bi si postavili svojo ekipo, imeli dobre serviserje. Tako pa vlada negotovost, ki slabo vpliva na vse. Ne ve se niti, ali bodo šli smučarji poleti na trening v oddaljene kraje. Če želiš denimo s petimi smučarji opraviti kvaliteten trening na Novi Zelandiji, imeti poleg trenerje ter vso potrebno opremo, je strošek okoli 100.000 evrov. Če tako ne treniraš, izgubiš stik z najboljšimi.«
Planinšek je mnenja, da slika v slovenskem alpskem smučanju ni tako črnogleda. »Moška ekipa za hitre discipline je imela v tej sezoni veliko smole. Poleg tega ima slovensko smučanje v ozadju nekaj odličnih smučarjev, ki so med najboljšimi na svetu in ki bodo nekoč lahko prevzeli breme najboljših. Slovenija v alpskem smučanju mora dosegati dobre rezultate. Navsezadnje je alpsko smučanje šport, ki igra na olimpijskih igrah eno glavnih vlog, in zelo pomembno je, da smo vsaj zraven najboljših.«
