V 19. stoletju je bilo glavno oprijemališče konservativizma vprašanje oblike, in ravno v samosvojem poudarjanju oblikovnih lastnosti Brahmsove in Dvořakove skladbe so trije glasbeniki nekajkrat zaobšli utrjeno, obnavljajočo tradicijo. Tako so v prvem stavku Brahmsovega Tria št. 1 izpustili ponavljanje ekspozicije, kar je razrahljalo sonatno logiko in le še podčrtalo lirične loke posameznih glasov ter gradacije. Še bolj bi to veljalo za igranje Dvořakovega Tria št. 4 »Dumky«, ki v oblikovnem smislu temelji na kontrastih glasbenih značajev, a je tokrat namesto ostrega prestopanja med kantabilnimi in furioznimi pasusi pogosto izstopala mehkoba teh prehodov in komunikativnost, ki se je s tem razpletala med glasbeniki.
Prav v Dvořakovem triu se je najbolj razžarela igra violončelista Enrica Bronzija, ki je izjemno pozorno definiral zven in obliko vsakega tona in vsake fraze. Z njim je v domišljene dvogovore stopal tudi violinist Ivan Rabaglia, manj dejavno je v takšno igro posegal sicer zanesljiv in dinamično vselej pozoren pianist Alberto Miodini, ansambelsko muziciranje pa je s tem pridobilo neobičajne poteze. Neenakovredno izstopanje glasbenikov ni bilo v prid mestom, kjer Brahms v Prvem triu dosega značilen čvrst, majestetičen komorni tonus, a je toliko bolj razgibalo linije v Dvořakovi skladbi. Razen tega pa se je konservativen program triu izšel, saj do njega ni bil konservatorski.