Nikoli niti nisem tajil, da mi ulična umetnost pomeni več od marsikatere institucionalne »packarije«; vedno sem namreč občudoval nekataloški ali spontani element presenečenja, kjer z zidu (ali pa panoja, pločnika, vagona…) odseva duh in povratna informacija časa, v katerem smo se (ne)hote znašli. Zato se je moje neposredno srečanje z umetnostjo mojstra Keitha Haringa pred časom verjetno moralo zgoditi na nenapovedan način – in to v majhni, a še kako prostorni cerkvici svetega Frančiška v italijanskem Vidmu, kjer so še do tega petka na ogled reprodukcije grafitov iz njegovih serij The Ten Commandements (Deset zapovedi) in The Marriage of Heaven and Hell (Poroka med nebesi in peklom).
Varljivo preprosta resnobnost
Poznavajoč njegovo življenje in delo je bilo moje začudenje dvojno – na eni strani sem podoživel prvinske občutke potnikov newyorške podzemne železnice, ki so jim z oglasnih panojev spregovorile Haringove spontane risbe oziroma grafiti, po drugi strani pa sem se nekako čudil odprtosti cerkve, ki je dovolila, da notranje stene začasno prepusti umetniku in gejevskemu aktivistu, ki je povrhu vsega podlegel zdravstvenim zapletom zaradi aidsa. Prav podobna zavedanja so preusmerila njegov aktivizem proti perverznemu in ravnodušnemu odnosu ameriške vladne in zdravstvene politike, ki se jima je zoperstavil s pomočjo ulične umetnosti – varljivo preproste in seksualno eksplicitne hkrati.
Pri tem se je Haring oklepal nekakšne psevdonaivnosti, ki mu je omogočila, da so ga naključni mimoidoči lažje razumeli, ne glede na to, da se je vse svoje življenje odkrito poigraval s kontroverznimi in precej resnimi vsebinami – na primer možnostjo atomske vojne in uničenja, televizijo, osvajanjem vesolja in homoseksualnostjo. Znan je bil po svoji populistični plemenitosti, s katero je zabaval ljudi in za nos vlekel birokratske aparate, četudi je zavoljo »poškodovanja tuje lastnine« večkrat končal za rešetkami. Njegov stil, format in izbor tematik so se že od daleč ločili od preostalih »subway« grafitarjev, ki so z večanjem popularnosti kmalu začeli posnemati njegove tehnike. Keith Haring je namreč zelo hitro osvojil povprečnega potnika »undergrounda«, kar mu je navsezadnje odprlo pot v številne galerije po svetu, a ni nikdar zanikal, da želi, da bi nekdo poslanstvo grafita nadaljeval od tiste poteze naprej, kjer se je končala njegova misija.
Brisanje mej v umetnosti
V nasprotju s svojimi kolegi (kot je bil denimo Jean-Michel Basquiat), ki so iskali pot iz podzemne, se je sam načrtno spuščal vanjo. Njegov najljubši medij je bila namreč kreda, s katero je poslikaval najbolj enolične površine podzemnega sveta – pretečene reklame na panojih, ki so jih v pričakovanju naslednjega oglasa prekrili s črnim papirjem. V večini primerov je šlo za reakcije (»družbeni refleks«) na sosednje reklamne panoje. Že takrat je njegov satirični agitprop imel za cilj, da šokira in zbode ljudi, da bi se zavedli sveta, ki ga naseljujejo. Niso pa bili grafiti edino »sredstvo« Haringovega delovanja – mejo med visoko in nizko umetnostjo je rušil tudi prek tradicionalnih formatov, kot so slike in skulpture, ali s pomočjo medijev, kot so posterji, videoprodukcija (Grace Jones) in ovitki albumov (znana kompilacija Red, Hot + Dance). Veliko njegovih miniatur je krožilo tudi nenadzorovano, saj je bil znan po tem, da je namesto napitnine raje podaril kakšno svojo risbo ali broško.
Prvo večjo razstavo je imela Haring leta 1982 v galeriji Tonyja Shafrazija (ta je Haringa tudi zastopal vse do smrti); prav tako je bil istega leta del razstave sodobne umetnosti Documenta 7 v nemškem mestecu Kassel. Že naslednje leto je razstavljal na prestižnem bienalu Whitney v New Yorku, kar mu je odprlo pot med pop zvezde in elito. Njegova slava je naraščala: sredi osemdesetih je bila enakovredna statusu rockovske zvezde. Ulica mu je večkrat očitala, da se je prodal, zlasti takrat, ko je razen v fanzinih in resnejših revijah o umetnosti začel objavljati tudi v šund magazinih ali ustvarjal po naročilu. Po drugi strani je njegov uspeh povzročil pravo eksplozijo grafitov na javnih krajih, saj so številni poulični umetniki zidove videli kot vstopnico v svet galerij.
Leta 1986 je mejo med umetnostjo in biznisom še bolj zabrisal s tem, ko je v Sohu odprl outlet prodajalno Pop Shop. Zamislil si jo je kot zbirališče, ki bi privlačilo širok spekter ljudi na način, kot so bile njegove podzemne slike na voljo vsem, ki so šli mimo njih. Med rednimi gosti trgovine je bila tudi Madonna. Keith Haring je v starosti enaintrideset let umrl 16. februarja 1990. Dan prej se bo v Vidmu – kjer je občasno na ogled tudi dokumentarni film The Universe of Keith Haring režiserke Christine Clausen – 23 let pozneje zaprla tudi aktualna razstava.