Tako torej ni nič čudnega, če so v sodobnem slovenskem filmu delavski junaki bolj izraziti in celo »definitivni«, ko nastopajo v kapitalističnem režimu. Kar jih opredeljuje oziroma tvori snov njihovih zgodb, je prav to, da »odkrivajo« kapitalizem po slovensko: Maks Bigec (v filmu Mirana Zupaniča Zmaga ali Kako je Maks Bigec zasukal kolo zgodovine) se (z ugrabitvijo direktorja) celo loti poskusa »razrednega boja«, čeprav bolj zato, da bi se lahko »maksimalno« razgovoril in direktorju povedal »vse«, kar mu po njegovem gre; Petru Zmazku (v Stanju šoka Andreja Košaka) pa se po prebuditvi iz kome zdi, da je v osamosvojeni, strankarski in tržni Sloveniji vse tako iztirjeno, da mora delavce pozvati k vstaji.
V Hvala za Sunderland, celovečernem prvencu Slobodana Maksimovića (nastal je v produkciji TV Slovenija), je protagonist prav tako tovarniški delavec, Johan (Gregor Baković), toda ta je obenem tudi utelešenje polomije njegovih lastnih »kapitalističnih« apetitov. Maksimovićev film je sicer videti precej klišejska komedija, a je prav kot takšna že skoraj pretresljivo natančna anatomija slovenske tranzicije v kapitalizem. Ta tranzicija ni predstavljena »od zgoraj« (na ravni politike, menedžmenta in bančništva), ampak »od spodaj«, na ravni »navadnih« ljudi, ki pa so skoraj vsi postali kapitalistične pokveke: in če so videti pokveke, tedaj prav zato, ker na drobno počnejo isto, kar »zgoraj« delajo na veliko. Skoraj vsi bi radi na hitro obogateli in vlagajo v razne »azijske sklade«, a če se tako pustijo okrasti majhnim lopovom, kot je ta Zlatko (Branko Đurić), zato še niso samo naivni butci, marveč vsaj toliko tudi ujetniki svojega malega pohlepa. Johana ne prevarajo le mulci, ki si na njegov račun naročijo pivo, marveč tudi njegov najboljši in povrhu še delavski prijatelj (Jernej Kuntner); a tudi sam Johan, ki resda živi v podrtiji in do vratu v dolgovih, je videti prav srečen, ko lahko okrade svojo taščo v invalidskem vozičku in denar tudi brž izgubi, ko ga izroči Zlatku. Zato pa je potem tudi kaznovan s »klasično« situacijo, v kateri ga zapusti žena in izgubi službo, toda s poskusom samomora, ki se ponesreči zgolj po »burlesknih pravilih« razpadajoče bajte, se vsaj moralno reši. Namreč kot opeharjenec, ki ve vsaj to, da ne bo poslušal turbofolka v izvedbi instant pop zvezde, v katero je Zlatko investiral njegov denar.
