Miriam Drev je nekaj časa živela na Dunaju, kamor je tudi umestila svoj prvi roman. Dogajalni čas je konec osemdesetih let prejšnjega stoletja, kar avstrijsko prestolnico pričara v posebni luči – če je dunajski lišp danes že zbledel in je mesto postalo evropska provinca, ki slovenskih popotnikov ne vrže več zlahka na kolena, je to isto mesto za emigrante iz socialističnih držav še vedno predstavljalo obljubljeno deželo potrošniških dobrin, uspeha, razkošja, urejenosti in omike. V romanu je na prvi pogled tako v ospredju motiv tujstva, izražen v razmišljanjih glavne junakinje in prvoosebne pripovedovalke Ivane, ki se priseli s trebuhom za kruhom z možem Lukom in dojenčico Veroniko. Ivana se počuti bolj ali manj odtujeno in odrinjeno, Dunajčani so hladni in vzvišeni, Poljaki, med katerimi dela mož, zlagani in pretkani, le Slovenci so v redu. Toda ta tipično emigrantska delitev sveta ni toliko povezana z nacionalnimi stereotipi, kot je z globoko emocionalno in družinsko krizo, v kateri se znajde junakinja in v kateri velja staro pravilo, da je težko ljubiti druge, ko ne maraš samega sebe.
V naši Ivani čepi tudi nekaj malomeščanske prevzetnosti, dunajski malomeščani je namreč ne jezijo (le) zaradi zlaganosti svoje etikete, temveč zato, ker si predstavlja, da je tudi sama del tega kultiviranega sloja, v katerega pa naenkrat nima dostopa. Ivana je namreč seznanjena z označevalci izbranega okusa (nikoli ne pije samo »čaja«, temveč »ingverjev čaj iz lončene posode, pod katero gori plamenček«), rada navrže literarno aluzijo in ne pozabi omeniti, ko je mož ne ujame, besno tekmuje z Dunajčani v kavarniškem bontonu ter za nameček večkrat ponosno poudari, da je intelektualka. A se ji ta samopodoba na Dunaju zamaje, kot se ji izmaknejo tla na vseh drugih življenjskih frontah: Dunajčani jo imajo za Balkanko, službe nima, kariera se ustavi, presahne denar, oddalji se od moža in vse, kar ji ostane, je vloga gospodinje in matere, s samoto, dolgimi popoldnevi, gledanjem skozi okno in porivanjem vozička po vedno isti poti.
Z Ivanino vlogo nezaposlene, a izobražene matere z obilico časa je povezan tudi slog pripovedovanja, ki ga prevevajo melanholija, počasnost, osredotočenost na banalne koščke vsakdana, lebdenje misli in pogleda, občutljivost za različne razpoloženjske lege, samoanaliza in preizpraševanje. Njene sprehode spremlja podrobno opisovanje scenerije, z naklonjenostjo slikanju prefinjenih in z detajli polnih pejsažev: ulic, parkov, narave. Pri tem še posega po izbranih besedah, s katerimi raje zavije okoli vogala in sporočilo dostavi posredno, v rokavicah, kot da bi ga direktno navrgla. Njena miselna plutja pretrgajo vdori krute realnosti: Luka, moški, ki mu je zaupala, je nenehno odsoten, prepušča se vplivu svojega demonskega šefa, Poljaka, ki z njim očitno manipulira in ga izkorišča, dokler v njegove roke ne položi še njunega bančnega računa in nadzora nad davki. Ko se Luka izkaže za največjo mevžo in cincavca v becirku – ali drugače: za tipično pasivnega slovenskega literarnega junaka – in družino potisne v malodane tlačanski odnos, junakinji končno postane jasno, da bo morala prevzeti vajeti v svoje roke.
Zato v romanu spremljamo junakinjin razvoj od fine, omikane in zapete gospodične, ki nikoli ne zakolne, do besne levinje, ki počasi izgublja moč, s katero drži samo sebe pod nadzorom. Uglajena glazura napoči, ko ji z jezika prvič zleti »Jebemti!«, a kmalu že kriči, še sama manipulira z možem in ima iracionalne maščevalne vzgibe. Ivana se ne bori le s hudobnim Poljakom, temveč tudi z lastnimi pričakovanji in ideali. Šele tedaj, ko sprejme razcep med lastnimi projekcijami in stvarnim življenjem, se odpre k alternativnim življenjskim odločitvam in možnostim, končno vzame življenje v svoje roke, zavrne malodušne kompromise in se osamosvoji. Le takrat lahko »naredi pakt« tudi s prevzetnim in pristranskim Dunajem, ga sprejme, vzljubi, se udomači in ostane. Krožna struktura nas po zadnji strani še enkrat povabi na začetek knjige, kjer se skriva več namigov o tem, kaj se zgodi po odprtem koncu romana.