Izdali ste knjigo, v kateri opisujete diplomatske izkušnje s tem, kar je nastalo iz nekdanje Jugoslavije.

Pišem tudi o Evropi, Evropski uniji in vprašanju odnosa med narodom in državo. Dobršen del knjige pa je res posvečen izkušnjam ob nastajanja novih držav na Balkanu. Veliko prostora sem posvetil Kosovu.

Kaj pa je v vaših očeh nastalo iz Jugoslavije?

Pred razpadom smo se vsi kregali, kdo da več in kdo manj dobi. Zdaj dobimo samo toliko, kolikor zaslužimo, zadovoljstva pa ni veliko več. Dobili smo oblasti, ki so odvisne samo od nas in ne tudi od vseh drugih. Dobili smo to, da si lahko rečemo, kako ima vsak narod točno takšno oblast, kot si jo zasluži. To so nedvomno spremembe. Ostali pa so vsi stari predsodki, stare zmote in marsikatero staro sovraštvo. Tega nastanek novih držav ni spremenil.

Kaj so stare zmote in stara sovraštva?

Če sem aktualen, se na Hrvaškem danes ne govori, da je Ljubljanska banka kriva za tegobe varčevalcev, ampak da so Slovenci ukradli denar. Lahko bi vsaj rekli, da je banka ukradla denar in tega ne bi povezovali z drugim narodom. Lahko bi tudi pogledali dejstva o banki, strukturo varčevalcev in kreditov in prišli do sklepa, da je ta banka v resnici povsem hrvaška in je govor o kraji nesmiseln. Res je tudi, da stari ljudje na slovenski strani hrvaške meje prav tako v rimi govorijo Hrvati so tati. Ta predsodek je morda še hujši.

Zdaj lahko v hrvaškem časopisju prebirate iste zgodbe o Sloveniji, kot ste jih prej v slovenskem o Hrvaški. Doživljate to kot pokoro, kazen, pravičnost?

Še najbliže je pokori. Šlo nam je predobro. Malo pred vstopom v EU in nekaj let po vstopu smo imeli visoko stopnjo rasti, medtem ko so drugi životarili. S tem, kar smo pridelali, nismo prav ravnali in smo malomarno gospodarili. Slovenski gradbeni sektor se je sesul zaradi prenapihnjenosti in slabega gospodarjenja. Nova Ljubljanska banka uničuje substanco slovenskega narodnega gospodarstva, postala je smešnica. Kot pokoro pa njeno poslovanje plačujemo vsi. Ko imajo bankirji dobičke, jih delijo med seboj, ko imajo izgube, jih delijo z reveži. Islandija se mi zdi sijajna država. Pustila je banke bankrotirati in ima danes ponovno visoko gospodarsko rast in nizko brezposelnost. Če lahko bankrotira eno podjetje za drugim, lahko bankrotira tudi banka.

Odgovor pa ima tudi drugo plat. V državah nekdanje Jugoslavije vidijo, da Slovenci sedaj demonstrirajo. Vidijo, da socialni moment ni v prvem planu, ampak da zahtevajo pravno državo, pravice, pravičnost, preprečevanje korupcije. Zbere se jih deset tisoč in ne razbijejo niti ene izložbe. To, da ljudje na protestih pojejo in delajo gledališke predstave, odmeva izjemno pozitivno. Veste, kaj govorijo analitiki v Sarajevu, Beogradu in Zagrebu? »Vedno se je vse začelo v Sloveniji. Tudi to se utegne preliti k nam.«

Nam pa se zdi, da se je jugoslovanska zgodba preselila k nam.

Haha... baje je res. Pred kratkim sem nastopil v zagrebški kontaktni radijski oddaji, kjer so govorili o krizi v Sloveniji. Bilo je pred odstopom mariborskega župana. »To lepo razlagate, gospod veleposlanik,« je rekel poslušalec. »Ampak razumeti morate, da je to, kar se dogaja v Sloveniji, naša edina tolažba.« Moral sem se smejati. Seveda je lepo sedaj sedeti v Beogradu in v večernih poročilih slišati, da Slovenci protestirajo, ker so lačni in brez pravic. Radi pretiravajo in se veselijo. Resna analiza pove nekaj drugega. »Prišlo bo tudi k nam. Tudi pri nas bodo enkrat na ulicah zahtevali odstop celega političnega razreda.« Eni se tega veselijo, drugih je groza.

Se Slovenija, ko prestopite njene meje, zazdi lažja za življenje kot iz prestolnice?

Ne skrbi me, če vlada pade v krizo in se pokaže kot neuspešna. To se zgodi v vsaki demokraciji. Mene skrbi, če je hkrati neuspešna še opozicija. Ko sta vlada in opozicija hkrati neuspešni in opozicija ni sposobna zamenjati oblasti, me zares zaskrbi. Ker to je zelo preprosto narediti. Potrebuješ 46 glasov, tri točke dogovora in ime novega mandatarja. Preprosta matematična operacija. Ena velika sprememba, ki se je zgodila, je ta, da imamo sedaj demokracijo. Tu ni nič kompliciranega.

Ali niso to tudi tradicionalne težave Kosova, Srbije in vseh držav do naše meje?

To se zdi res značilnost Balkana. Bil sem diplomat tudi v državah na Zahodu. Tam ne poznam države, kjer bi v takšni krizi, kot je naša, opozicija ne bila sposobna prevzeti oblasti ali vsaj organizirati izrednih volitev. V Evropi je bistvo demokracije opozicija. Zato ne vem, ali je kaj narobe z demokracijo, mogoče je kaj narobe z nami. Razočaranje nad politiko pa je nepotrebno, ker je neizbežno kot smrt. To velja tudi za vse države od Ljubljane do Prištine.

V Prištini ste preživeli več kot dve leti kot predstavnik Slovenije v nastajajoči državi. Zakaj je ravno Kosovo postalo predmet svetovne politike, ne pa Hrvaška ali Bosna?

To je zares neverjeten splet okoliščin. Dve velesili sta si polomili zobe na Balkanu. Združene države Amerike in Evropska unija. Dve intervenciji Zahoda sta bili zame zares nenavadni. Prva je bila proti Srbiji zaradi Kosova. Nato je brez pooblastila ZN izvedel vojaško akcijo za zaščito človekovih pravic na Kosovu, kjer sploh ni nafte. To je bil velik šok. Kosovo ni strateško pomembno, nima bogastev ali kapitalskih vrednosti. Zahod je uspešno interveniral zgolj zaradi človekovih pravic, in to bolj uspešno kot v Afganistanu ali v Libiji. Zares čudno. Drugo je bila zahteva Združenih držav, da je treba Makedonijo sprejeti v Nato. Grčija se je na vrhu v Bukarešti uprla in uporabila veto proti Združenim državam. V mojem življenju se ne spomnim še enega primera, da bi majhna država tako posegla v strateške interese Amerike. Od takrat svet ni več enak, Amerika ni več vsemogočna. Hkrati pa članstvo Makedonije v zvezi Nato prinaša mir na Balkanu, Makedonija zunaj pa pomeni nestabilnost. Drugo je bil poraz enotnosti EU na Kosovu. Pet držav članic ni priznalo Kosova in je onemogočilo enotno evropsko politiko na Balkanu. Dokler tega ne storijo, EU ne more imeti politike do Kosova.

Kako se bo izšlo?

Kosovo je sedaj država, Balkan pa je zaradi nerešenega položaja te države nestabilen. Kopica vprašanj je ostala nerešenih, regija ne more naprej. Za državo ni dovolj razglasitev neodvisnosti, ni dovolj nadzor ozemlja in efektivna oblast. Potrebna so priznanja. Kosovo ima nekaj manj kot sto priznanj. Članic ZN je 194, odkar je v organizacijo lani vstopil Južni Sudan. Poglejte, s kakšno lahkoto Sudan v primerjavi s Srbijo ureja odnose z odcepljenim Južnim Sudanom po tridesetletni državljanski vojni in kako gladko se urejajo stvari v Afriki. Medtem pa Srbija še vedno preprečuje vstop Kosova v Združene narode. Noče se soočiti z dejstvom, da je Kosovo država, s katero ima skupno mejo, nadzor nad njo in carino. Kot je rekel Churchill – če se ne soočiš z dejstvi, se bodo dejstva soočila s teboj.

Sijajno izhodišče za komentiranje razmer med Slovenijo in Hrvaško. Kaj so dejstva?

Prvo dejstvo je, da je Hrvaška na poti v EU. Najbolj koristni trenutki za države so tik pred vstopom v EU. Tudi za Slovenijo so to bili najbolj kreativni in najbolj plodni trenutki. Nekatere reči še morajo narediti, nekatere hočejo narediti. Delajo pod velikim pritiskom. Pozitivne so spremembe pravosodja, boj proti korupciji, gospodarska zakonodaja. Prvo leto do dve po sprejetju se vse skupaj odrazi v povečani gospodarski rasti. Hrvaška je sedaj v obdobju optimizma, od nje pa bo odvisno, koliko optimizma se bo prelilo v otipljive koristi po vstopu v EU.

Zakaj so potem odnosi s Slovenijo konfliktni, čeprav smo Slovenci enkrat na referendumu že potrdili, da smo te konfliktnosti naveličani?

Ahh... Najbrž je to prekletstvo Balkana, mi moramo vse do konca zakomplicirati in delati v korist lastne škode, kar naprej iščemo svojo prihodnost v preteklosti. A tam je ni. Tokrat je problem tudi objektiven, ker smo leta 2010, ko smo podprli zaključek hrvaških pogajanj z EU, verjeli, da smo rešili tudi vprašanje LB. Zaupanje, ki je bilo prej veliko, je padlo, zdaj ga v naglici pobiramo. Slovenija in Hrvaška imata samo eno odprto vprašanje, med Hrvaško in Srbijo jih je več kot dvajset, vključno z mejnim. Če mi ne bomo rešili tega edinega problema, si ne znam predstavljati, kako bo šlo to med Hrvaško in Srbijo.

Kako se bo zgodba končala?

Sedaj smo poskusili že čisto vse, razen rešitve. Zdaj je čas za rešitev. Še v filmih imam rad srečne konce, v službi pa še bolj. Ralph Waldo Emerson pravi takole: »Edini način, da dobiš prijatelja, je, da si prijatelj.« In to seveda velja za obe strani.