Tina ima vse, kar je pomembno za posel

Menedžerska agencija GPS, katere direktor je Ralph Krieger, ima sedež v Lozani. Delajo na številnih področjih, zaposlenih je pet ljudi. Ukvarjajo se z raznoraznimi prireditvami, sponzorstvom teh ter zastopanjem športnikov. Slednje področje obsega 99 odstotkov agencijskega dela, večina športnikov, ki jih zastopajo, pa je alpskih smučarjev. »Za takšen korak smo se odločili, ker je zastopanje športnikov delo, ki ga najbolje poznam. V alpskem smučanju sem namreč prisoten že 20 let. Ker sem v ta šport tako močno vpet, nimam časa, da bi se ukvarjal še s katerim drugim športom. Morda se bom za takšen korak odločil v prihodnosti. Trenutno se počutimo močne v alpskem smučanju, saj smo ena najmočnejših marketinških agencij v tem poslu. Ta čas zastopamo okrog 30 športnikov. Ti niso zgolj tekmovalci v svetovnem pokalu, temveč tudi v evropskem, poleg tega pa imamo pod okriljem tudi bivše smučarje,« je pojasnil Ralph Krieger.

Če me spomin ne vara, mi je Tino Maze predstavila Špela Pretnar. Mislim, da je bilo to na finalu svetovnega pokala leta 2001 ali 2002. Sicer sem Tino opazil že na mladinskem svetovnem prvenstvu v Verbierju v Švici (februarja 2001 – op. p.), kjer sem sodeloval pri organizaciji. Slovensko smučanje mi je poznano, saj sem delal s Špelo Pretnar, še pred njo z Juretom Koširjem, preden je začel sodelovati z Danielom Zimmermanom. Lahko rečem, da zgodovino slovenskega alpskega smučanja poznam kar dobro, saj sem navsezadnje sodeloval pri organizaciji tekmovanj, ko je bil šef slovenskega poola še Tone Vogrinec.

Na to vprašane najlažje odgovorim tako, da si predstavljate dva kroga. Prvi je športni, drugi je marketinško-administracijski. Ta dva kroga se med seboj malce dotikata. Sam se ukvarjam večinoma z drugim krogom, ki vključuje tudi sponzorje, odnose z mediji, finance... In v tem krogu se ne dotikam športa. Nikoli mi ne bi prišlo na misel, da bi poklical Andreo Massija in mu rekel, kako naj trenira Tina, kako naj bo fizično pripravljena... To ni moje področje. Kot tudi ne, da bi denimo rekel serviserju Andrei Vianellu, kako naj pripravi smuči. Včasih pa se zgodi, da je treba poseči tudi v športni krog. Ko imajo denimo v določenih ekipah težave s trenerji, serviserji. Tedaj se povežemo s proizvajalci smučarske opreme in skušamo pomagati v nastali situaciji. Včasih se povežemo tudi s smučarskimi zvezami, saj si tega športniki sami ne želijo. V takšnih primerih smo nekakšni predstavniki športnikov v pogovorih z drugimi.

Letošnja podoba Tine je neverjetna. Še posebej, če jo primerjam s pred petimi leti, ko se je začela njena samostojna pot. Tedaj je imela ekipa le dva člana. Ves čas so bile prisotne še težave s Smučarsko zvezo Slovenije in vsa posledična nesoglasja. Zanimivo je bilo spremljati, kako se je ekipa Tine Maze razvijala, skoraj vsako leto je dobila novega člana. Letos pa se predstavlja v daleč najlepši luči doslej. Ekipo Tine Maze bi najlažje primerjal s pridelavo vina, saj prihajam z vinorodnega švicarskega območja. Najprej je trgatev, potem sledijo številni drugi postopki, preden gre vino v sode, kasneje steklenice. Potem vino potrebuje nekaj časa, da dozori, da postane boljše, okusnejše, najboljše. Podobno je odraščala ekipa Tine Maze, ki je po petih letih dela postala zrela za doseganje najboljših rezultatov na svetu. Vsak del sestavljanke je na svojem mestu, Tina vsakomur zaupa 100-odstotno. Poleg tega je pomembno, da nima več težav s slovensko smučarsko zvezo, da lahko svojo energijo 100-odstotno usmerja v svoje delo. Krog je torej sklenjen in rezultati so tu.

Ukvarjati se moram z obema stranema vašega vprašanja. Ko si številka 1 na svetu, je seveda precej bolje, kot če si številka 2. Posledice tega so velike. Tinine odlike so bile visoke že po lanski sezoni, ko se je dvanajstkrat uvrstila na zmagovalni oder, bila skupno druga najboljša na svetu, četudi ni zmagala niti enkrat, pa je bilo zanimanje zanjo zelo veliko. Če grem še malo nazaj, je bila Tina pred dvema letoma skupno tretja, pred tremi leti četrta, v svoji zbirki je imela kolajne s svetovnih prvenstev, bila pred dvema letoma svetovna veleslalomska prvakinja, osvojila je dve srebrni olimpijski kolajni... To so uspehi, po katerih športnik postane vse bolj zanimiv za sponzorje.

Sponzorskih pogodb je več vrst. Vedno je treba misliti na najslabše, če se denimo športnik poškoduje in posledično nima vira prihodkov. Če želiš od sponzorja večji fiksni znesek, je variabilni del s strani uspehov posledično manjši. Lahko pa sestaviš pogodbo tako, da je začetni znesek nekoliko nižji in lahko pride športnik do višjega zneska z uspehi. Trenutno si pri Tini najbolj prizadevam, da bi imela tri, morda štiri večje sponzorje, ne pa desetih manjših. Navsezadnje Tina niti nima časa, da bi izpolnjevala obveznosti do njih. Treba je vedeti, da Tina tekmuje v vseh disciplinah, zato med sezono nima nobenega časa. Poleti vadi po vsem svetu, testira opremo, nabira kondicijo. Na voljo ima torej zelo malo časa, ki ga lahko nameni sponzorjem. Prizadevam si, da bi z vsemi sponzorji, tudi obstoječimi, Tina sodelovala tudi po koncu kariere. Tedaj se športnik znajde v težkem položaju. Lahko se počuti, kot da na neki način umira, ker se je znašel v puščavi brez vode. Dejstvo pa je, da se je vedno treba o vsem skupaj pogovoriti s Tino, kar je zaradi pomanjkanja časa težavno. Ali si Tina po koncu športne poti sploh želi ostati v alpskem smučanju ali ga želi povsem pozabiti in se posvetiti drugim stvarem?

Slovenski marketing je precej majhen, poleg tega je gospodarski položaj v vaši državi trenutno težaven. Podobno je tudi v drugih državah, zato iskanje sponzorjev v tem času ni najlažje. Trenutno lahko rečem, da imam v ognju dva ali tri sponzorje, ki so pripravljeni s Tino sodelovati dlje časa, ne le do konca njene aktivne športne poti. Ti niso iz Slovenije, a imajo po drugi strani hčerinska podjetja, ki prav tako sodelujejo s Slovenijo.

Seveda je pomembno, od kod športnik prihaja. Če pogledate že proizvajalce smučarske opreme, jih zanima predvsem prodaja. Ti se posledično zavedajo, da bodo lažje prodali več smučarske opreme v državah, kjer je več prebivalcev. Na startu je torej športnik iz manjše države nekoliko hendikepiran, saj trg odloči, kdo je zanj pomembnejši. Gotovo so bolj osredotočeni na trg, ki ima 300 milijonov prebivalcev ali 80 milijonov, kot denimo na Švico s sedmimi ali Slovenijo z dvema milijonoma. Ko pa je športnik na ravni, na kakršni je trenutno Tina, potem skoraj izniči hendikep majhnosti ter vse skupaj postane uravnilovka. Poleg tega so pomembni tudi drugi dejavniki. Tina je dobro videti, govori odlično štiri ali pet svetovnih jezikov. To je velika Tinina prednost in odlika. Če je športnik denimo Avstrijec in govori le nemško, je avtomatično manj zanimiv za druge trge. Ko k Tini prišteješ še dejstvo, da je odlična igralka, da se znajde tudi na drugih področjih, se hitro uči, potem dobiš športnico, ki je izjemno zanimiva za sponzorje.

Obstajata dve vrsti sponzorjev. Športni vidik narekujejo proizvajalci smučarske opreme, drugega pa sponzorji, ki v alpsko smučanje vlagajo precej denarja, saj tu vidijo svojo možnost zaslužka. Sem sodi denimo Milka ali, če hočete, Teekane... Pri športnih sponzorjih so razlike, saj so zaslužki pri moških večji. Z redkimi izjemami.

Na to vprašanje težko odgovorim natančno. A so tudi v ženskem smučanju izjeme, kot so Tina, Lindsey in Maria, ki lahko s sponzorskimi sredstvi skoraj ujamejo najboljše moške. Če bi denimo primerjali zaslužke Bodeja Millerja in Lindsey Vonn pred dvema letoma, ko sta bila oba številki 1 na svetu, oba Američana, oba na smučeh Head, bi prišli do zaključka, da je Bode v eni sezoni zaslužil 30 do 40 odstotkov več denarja kot Lindsey. Po drugi strani obstajajo sponzorji, ki jih zanima le moško ali žensko smučanje. Takšen primer je Milka, ki vlaga denar le v dekleta. Izjema je zgolj Martin Schmid, ki si ga je želel nemški trg in je dovolj velik, da pokrije smučarskega skakalca in Mario Riesch.

O kakšnih zneskih govorite?

Tega zneska vam ne morem potrditi. Toda v osnovi takšen primer v trenutnem stanju alpskega smučanja ni nič posebnega. To se dogaja pri vseh proizvajalcih smučarske opreme, naj gre za Head, Rossignol, Salomon... Vsi imajo določen maksimalni znesek, ki ga vlagajo v športni del alpskega smučanja. Naj gre za Bodeja Millerja ali Marcela Hirscherja. Če imaš sto enot, namenjenih za športni del, jih ne moreš imeti 120, da bi lahko presegel ta znesek. Obstajata dve vrsti pogodb: da določiš maksimalni znesek, ki ga lahko zasluži tekmovalec, ali najdeš podjetje, ki bo plačalo presežen določen znesek. Da bo krilo riziko. A v takšnih primerih gre za precej visoke stroške zavarovanja, še posebej pri tako uspešnih športnikih, kot je Tina. Nekatera podjetja sklepajo tudi takšne pogodbe.

Lahko rečem, da dobro poznam vse proizvajalce smučarske opreme, da imam pogled v praktično vse pogodbe. Lahko vam povem, da ima Tina zelo dobro pogodbo. Stöckli je res majhno podjetje, a ima posledično malo število smučarjev, ki jim je namenjen denar. Če bi šla denimo Tina v Head, ki je precej večje podjetje, bi bila ena od štirih velikih zvezdnic. V Stöckliju pa je edina. In v tem vidim njeno prednost. Če Tina denimo potrebuje nove slalomske smuči, ker nima pravih občutkov, jih bo majhno podjetje naredilo čez noč. V večjih podjetjih stvari ne gredo tako hitro. Najprej bodo vprašali Lindsey Vonn, nato Teda Ligetyja, preden bodo prišli do Tine. Poudaril bi še, da pri izbiri smučarske opreme ne gre zgolj za denar. Gre za zaupanje v ljudi, s katerimi delaš. Pri alpskih smučarskih uspehih sta najpomembnejša dela opreme smuči in obutev. Lahko imaš še tako dobro pogodbo s proizvajalci, a slabšo opremo, zato bodo rezultati posledično slabši. V tem primeru izgubiš veliko denarja tudi pri drugih sponzorjih, ker si ga ne priboriš z bonusi od uspehov.

Je. Prišla je ponudba od Atomica in Tina je preizkušala njihovo opremo. Ponudba je prišla kljub temu da je smučarski proizvajalec vedel, da ima malo možnosti, da dobi Tino pod svoje okrilje. A je potreboval njeno mnenje. Testiranje opreme zna biti na neki način smešno, saj na istem terenu vsi preizkušajo različne smuči in dajejo informacije proizvajalcu, ki jih nujno potrebuje. Tudi če ne podpiše pogodbe z želenim smučarjem, proizvajalec posledično dobi dragocene informacije.

Zaslužki alpskih smučarjev se dejansko ne morejo primerjati z nogometom, ameriško košarko, golfom, tenisom... V preteklosti so bile smučarske izjeme, ki so zaslužile veliko. To so bili Alberto Tomba, Hermann Maier in Bode Miller. Dejstvo je, da alpsko smučanje lahko gledate po televiziji tri ali štiri mesece na leto, in to v 15 ali 20 državah. Večina med njimi so majhne države, kot so Avstrija, Slovenija, Švica, Norveška, Švedska. V večjih, kot so Francija, Italija, Nemčija ali ZDA, pa je alpsko smučanje zanimivo le na določenih delih. Izziv za Mednarodno smučarsko organizacijo je, da alpsko smučanje približa Kitajski ali Rusiji. Šele takrat lahko postaneš zanimivejši. Po definiciji torej alpsko smučanje nikoli ne bo tako popularno kot nogomet, tenis ali golf. Posledično se lahko Lindsey Vonn ali Bode Miller sprehajata po Austinu v Teksasu in ju nihče ne bo poznal. Če bo prišel Roger Federer v New York, ga bo poznal vsak.

Pogoj je, da je uvrščen med deset najboljših v posamezni disciplini. Najbolje je, če je to v smuku. Najprej je zaslužek odvisen od tega, od kod športnik prihaja. V nadaljevanju pa je pomemben njegov videz, koliko jezikov govori, ali zna poskrbeti za šov... Če izpolnjuje vse naštete pogoje, potem lahko zasluži več denarja in ga kaj tudi privarčuje za prihodnost. Po drugi strani se alpskemu smučanju ne gode slabo, če se primerja z drugimi športi. Denimo z gimnastiko ali veslanjem, kjer sem tudi nekaj časa delal z mednarodno organizacijo. Tam tako rekoč športniki delajo zastonj.