Naslov razstave Skoraj pomlad me spomni na Groharjevo sliko Pomlad, alegorijo nove dobe slovenske umetnosti, ki bo popeljala narod na višjo kulturno raven, primerljivo z evropskimi vrhovi. Ta cilj je bil po impresionistih uresničen vsaj še v avantgardi z Avgustom Černigojem na čelu in v šestdesetih letih, ko je slovenska umetnost z Gabrielom Stupico, Zoranom Mušičem in Marijem Pregljem zacvetela in se razbohotila v osemdesetih letih z Emerikom Bernardom, Dušanom Kirbišem in Marjetico Potrč (trenutno najuspešnejša slovenska umetnica na tujem). Pomladna je tudi postavitev slovenske umetnosti 21. stoletja v enajstem nadstropju hotela Slavija, ki dokazuje, da je domača tvornost večinoma že povsem globalna, kar je svojevrstna emancipacija tradicionalne slovenske zagledanosti v krajino in lastno elegično naravo. Toda če imamo v mislih črne oblake nad slovensko kulturno politiko in neizpolnjene obveznosti države do nove galerije na Studencih ali morda Lentu, je do nove pomladi še kar daleč, s tem pa je naslov razstave povsem ustrezen.
Ob razstavi bomo zaman iskali katalog, zato je koncept razstave oziroma njena zgodba še toliko bolj odprta. Če jo gledam s stališča identitete umetnika skozi figurativni modernizem, opazim, da se je razgradnja subjekta začela že v ekspresionizmu pri Ivanu Čargu in se stopnjevala vse do konca stoletja. Izbris subjektivnosti, s tem pa odsotnost vsakršne morale in etike, se zastrašujoče zrcali v umetniških delih 21. stoletja v hotelu Slavija. Drugo zgodbo naše tvornosti predstavlja razvoj krajine proti abstraktnemu pejsažu – od identitete čiste ljubezni v slikah Ivana Groharja prek ekstatične Kraljeve fantazije in dovršitve impresionizma v osamosvojeni Bernardovi gesti do cinizma umetnikov Janeza Janše v delu Triglav. Razvoj kiparstva je prečiščen do zadnjih možnih kosov, ki jih prostor še dopušča, in sledi osamosvajanju od telesa – zunanje figure.
Razstava Skoraj pomlad – 100 let umetnosti je lahko prebavljiva v primerjavi z ogromno razstavo slovenske umetnosti po vojni (1945–1978) v Moderni galeriji, ki je zajela tudi arhitekturo in zapustila tri izčrpne kataloge. Nato je Igor Zabel poskušal v treh obsežnih razstavah nadaljevati pregled slovenske umetnosti do novega tisočletja. Razstava v Mariboru se pravzaprav dopolnjuje s stalno postavitvijo v Moderni galeriji, kjer si je vso sliko mogoče sestaviti še s partizansko grafiko, kompletno slovensko avantgardo in tako imenovano socialistično umetnostjo. Mariborska razstava pa bo kot izjemna estetska, kulturna in umetniška izkušnja živela le v spominu in depojih čakala na skorajšnjo pomlad.