V eni najbolj gledljivih in za vse populacije najbolj zanimivih zimskih olimpijskih panog je doseg še toliko širši, saj veliko zanimanje velja tudi v najštevilčnejših populacijah Rusije, Ukrajine, Francije, ZDA, Nemčije, Belorusije, Kanade, Češke, Poljske, Italije, Švedske in Norveške. Predstavljajo globalni trg priložnosti.
A tako zavedanje v slovenskih glavah ni v ospredju. Ukvarjajo se z malo miselnostjo. Vodstvu slovenske reprezentance ni prav nič všeč ponavljanje dejstev, da je Jakov Fak za slovensko reprezentanco vreden suhega zlata. In še kaj več, saj največkrat sam rešuje ugled celotnega slovenskega biatlona. To se je potrdilo tudi na prvih posamičnih preizkušnjah. Slovenija brez Faka bi bila kot golo drevje brez listja poleti. Ali kokoš brez perja.
Vse to se dogaja v Novem Mestu na Moravskem ob izjemni množici skoraj 30.000 gledalcev na tribunah, s čimer se Pokljuka ne more prav v ničemer primerjati. Šefom s Pokljuke tudi primerjava glede na obisk tekem svetovnega pokala na sicer že tradicionalnem prizorišču pod Viševnikom ne bo všeč. Na Češkem imajo namreč šele drugi biatlonski teden na svetovni ravni.
Prvenstva še ni konec. Vsaj Klemen Bauer kot veliki skriti adut iz ozadja bi se lahko pridružil na veliki sceni. Tudi Teja Gregorin in moška štafeta bi lahko v tem tednu izborili del pozornosti v neusmiljeni globalni konkurenci. To bi štelo dvojno. Največji uspeh, ki ga ne glede na lesk vsega veličastnega spoštovanja in čestitk vrednih uspehov lahko prinesejo dosežki Jakova Faka, bi bilo predvsem spoznanje, da se slovenske glave ne bi pre(več) slepile, da biatlonec simbolizira stanje slovenskega biatlona kot celote. Pod Viševnikom in globalno.