Ne zaupamo več v prihodnost

V Cankarjevem domu je profesor Umberto Galimberti ugotavljal, da so vrednote, ki so stoletja poganjale kolo zgodovine in povezovale družbe v skupnost, stopile v ozadje. Z njimi v ozadje stopajo tudi mladi. A ne za Galimbertija, ki je pretežno mlademu občinstvu za vprašanja namenil več časa kot sebi za predavanje.

Res je, to so prve generacije, ki živijo predvsem od premoženja svojih staršev. Mnogi niso več v položaju, da bi kar koli proizvajali, ni jim dana možnost, da bi preživeli na trgu dela. Najbrž niso zadnja generacija, ki spremlja dekadenco Evrope.

Preveč dobrin nam govori o tem, da smo prebogati in nimamo več sposobnosti, da bi postali manjši. A v to bomo prisiljeni, ker se ne odpovedujemo svojemu načinu življenja. Tega ni več mogoče ohranjati, ker vse države pojedo skodelo riža več. Preprosto nismo sposobni, da bi se zmanjšali.

Mislim na ves Zahod, kjer sonce zahaja in mi z njim. Denar smo postavili za simbolični generator vseh vrednot. Ne vemo več, kaj je lepo in dobro, kaj je pravično in resnično in kaj je sveto. Zavedamo se samo tega, kar je uporabno. Denar ne more držati skupaj družbe in je delati ustvarjalne.

Da ohranja standard bogastva in dobrobiti, potrebuje zahodni svet osemdeset odstotkov naravnih virov na Zemlji, obenem pa predstavlja osemnajst odstotkov prebivalcev sveta. Ker smo odvisni od tehnike, smo najbolj ranljivo prebivalstvo. Če želim jesti krompir, ne grem ponj na njivo, temveč v hladilnik. Smo družba, ki se brani. Po eni strani nas je strah tehnike, po drugi strani jo potrebujemo. Takšna družba ni več kreativna, to je družba, ki živi na okopih.

Problem je prav v tem, da se sprašujemo, kaj lahko naredimo s tehniko. Pravo vprašanje je, kaj lahko tehnika naredi iz nas. Glede na to, da je najvišja forma racionalnosti za doseganje najvišjih ciljev z najmanjšimi sredstvi, se vse tisto, kar ni utilitaristično, racionalno, funkcionalno in produktivno, enostavno izbriše. Z vidika tehnike je narava lahko le nesmiselna poraba ozemlja. Tudi čustva so vse bolj odvečna, a življenje je polno iracionalnosti. Tudi jezik je odvečen. Racionalnost tehnike nam odvzema svet življenja in nas dela za funkcionarje določenega aparata ali agencije. To je lahko tovarna, biro, univerza.

Rimskokatoliška cerkev je bila vedno nekakšna monarhija ali diktatura, v kateri ni demokracije. Interes za posvetno mesto je bil vedno bolj pomemben od interesa za nebeško kraljestvo. Tudi cerkev se za oglaševanje svojega evangelija opira na tehniko, drugače nima možnosti, da bi se razširjala. V vsakem primeru ni več religija. Ukvarja se s splavom, evtanazijo, zasebnimi in javnimi šolami, istospolnimi porokami. Ukvarja se s stvarmi, ki jih civilna družba lahko ureja sama. Povejmo jasno: RKC ne verjame več v Boga.

Razredni boj danes ni mogoč. To tudi niso konflikti med generacijami, saj starši niso antagonisti mladih, temveč njihovi sindikalni predstavniki. Problem je v tem, da so protesti izraz jeze, niso pa revolucija. Da bi imeli revolucijo, je heglovsko rečeno potreben konflikt med željo hlapca in željo gospodarja. Danes imajo istega sogovornika – trg, ki je nič in nihče. S kom se bojevati? Homer je rekel, da nihče vedno ima nekoga. Vendar ne najdemo odgovora, kdo je ta nekdo? Revolucija ni mogoča, ker ni konflikta. Danes sta podjetnik in delavec na isti strani, njun sogovornik je ekonomska kalkulacija, je trg.

V 20. stoletju smo ustvarjali denar s proizvodnjo, danes ustvarjamo denar z denarjem. Od vzpona računalništva in informatike naprej se to dogaja s svetlobno hitrostjo.

Samo za to, da pišem svoje knjige in odgovarjam na elektronsko pošto (smeh).

Danes nas je veliko in smo v nenehni komunikaciji drug z drugim. Takšna družba ne more biti primerjana z nobeno družbo iz preteklosti.

Upanje je krščanska vrlina in predpogoj za žalost. Žalostni smo takrat, ko smo upali zaman. Upanje daje možnost, da ne pogledamo resnici v obraz. Zahod, v kolikor je to krščanska kategorija, je vedno poznal neko obliko upanja, da v prihodnosti obstaja neka rešitev: za znanost je to napredek, za sociologijo je socialna pravičnost, za medicino ozdravljenje. Vedno smo videli prihodnost kot nekaj pozitivnega. Zdaj je prihodnost nedoločljiva, ni več zaobljuba.

Mladost ostaja vrednota, vendar je vprašanje, ali imajo mladi možnost, da si ustvarijo življenje. Je res, da lahko preživijo z denarjem, ki so ga prihranili njihovi starši? Bodo začeli samostojno življenje, ko bodo stari 40 let? Potem ne bodo imeli pokojnine, ker ne bodo delali dovolj dolgo. To mladi že zdaj vedo.

Ne morejo se upreti, ker nimajo nikogar za nasprotnika. Tudi če nekdo dela tri mesece, je pač vesel, da dela. Ima sploh alternativo?

Oh, v tem ni vedno veselja (smeh). Nekoč so se mladi ljudje uprli zaradi hudih delovnih razmer, danes so odvečni. To ni več problem, to je tragedija. Mladi imajo največ biološke in intelektualne potence. Družba, ki ne uporablja te potence, kakšna družba je sploh to?