Janša pač ni samo večni navdih svojim podpornikom, ki podobno brezpogojno verjamejo v premierjevo brezmadežnost, kot smo državljani te države prav v stilu zaljubljenca, ki pravi »moja pa ni taka«, nasploh predolgo verjeli v domnevno brezmadežnost slehernega slovenskega politika. Janša je tudi navdih nasprotnikom. Vendarle je »princ teme«, to je pa močan, religiozen status, kar pa spet pomeni, da bi njegov odhod s scene (recimo, da se hipotetično posveti samo še alpinizmu, srfanju in golfu; zgolj par sto evrov do Mauriciusa in nazaj menda) pomenil splošno veliko spremembo.

Glavna petkova šala je na primer bila, da šef vlade na zborovanje dejansko ni prišel, ker ni zmogel najti treh prijateljev. Da, par granitnih kock oziroma protestniški val je izzval veliko levenje na politični sceni. Kar se na levici dogaja že nekaj časa, se na desnici začenja. Odnosi v stilu s stilom »nima bog brata«. Ko je poslanska skupina SD pred parimi dnevi obiskala obrate Gorenja, naj bi neki poslanec začel odpirati hladilnik za hladilnikom in kukati vanje, dokler ga nekdo ni vprašal, kaj počne, dotični pa odgovoril, da pač išče Jankovića.

In ja, tudi na zborovanju ZZR se ni zbrala kompletna desnica, medtem ko so se na vstajniškem zborovanju zbrali predvsem v Ljubljani tako ali drugače bivajoči osebki. In ga ni politika, ki s svojo pojavitvijo tam ne bi doživel debakla. Politiki v krizi torej? Za spomniti se drobnega poduka dr. Stanislava Južniča, da politične krize za Francijo niso (bile?) tak problem zaradi stabilnosti državne uprave. Primere vzornega delovanja, se da zaslediti tudi pri nas. Tako vsaj daje misliti govorica, da je za zaprtje javne hiše par deset kilometrov zunaj Ljubljane najbolj zaslužna policistka v civilu, ki naj bi se po službeni dolžnosti infiltrirala v sceno, in s svojo brezpogojno požrtvovalnostjo pridobila dovolj neovrgljive dokaze za razbitje scene. »Saj ga ne rabimo. Je vlada dovolj velik kupleraj,« je na to v petek navrgel navdahnjeni protestnik, ki je pa srž dogajanja povzel z besedami, »lepo mi je bilo. Počutil sem se živ.«

Konec koncev, kaj pa je življenje? Par zabav, par hlač in jaken, avtov ali koles, par ljubezni, razočaranj, veselja, žalosti, sicer pa rutina. Včeraj si, danes te ni več, čez en teden si pozabljen. Vsak si prizadeva in zabušava po najboljših močeh. In gledano iz višine, recimo iz vesoljske postaje, na kateri biva in lebdi Sunita Williams, vesoljka indijsko-slovenskih korenin, ki naj bi ji babica tja gor menda poslala celo paket štrukljev, naša deželica po dolgem času spet izrazito dogaja. Tina Brzina, skakalci, hokej, protesti, zombi maske, vesolje. Resna sinergija. Izvozno. Na Protestivalu je Le Monde imel svojega fotoreporterja. Mojstri, ki po navadi govorijo o promociji države, se v teh dneh sicer ne oglašajo, vsaj kar se mojega umevanja zadev tiče, nas pa tako komercialno ugodni časi za trženje te državice res že dolgo niso obiskali, če poskušam biti učen. Notranja dinamika je pa osnova suverenosti.