Državna proslava na predvečer kulturnega praznika in dogodki okoli nje so minili v znamenju iskanja dialoga. Že popoldne so se pred Prešernovim spomenikom zbrali umetniki in kulturniki na Protestivalu, ki so ga nadaljevali na ploščadi Cankarjevega doma. Shod je minil mirno in v znamenju izražanja stališč skozi umetniško besedo, glasbo, gib, podobo, akcijo. Policijsko varovanje parlamenta in zaščitne ograje so bili povsem odveč. Udeleženci shoda so zažgali le bele »politikantske maske«, s čimer so izrazili svoje nestrinjanje z vladavino elit.
V ospredju izvajalci programa
Socialno obarvano razmišljanje je v četrtek zvečer oživelo tudi na odru Gallusove dvorane. Najprej je svoj pogled predstavil slavnostni govornik proslave, predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada Jože Trontelj, ki je spomnil, da številne človeške usode že razkrivajo eksistenčno stisko, revščino in malodušje, celo tam, kjer ju zadnja desetletja nismo videli. »Kulturne dobrine postajajo luksuz. Zato pa toliko bolj cenimo tiste, ki ob razporejanju kopnečega mesečnega kupčka družinskega denarja niso najprej črtali nakupa knjige ali ploščka, obiska gledališča, galerije ali koncerta,« je nagovoril zbrane.
Za izjemno proslavo, naslovljeno Kultura osebno, pa je poskrbela režiserka Ivana Djilas, ki je v njej v ospredje postavila ustvarjalca. Poskrbela je, da je pogosto le protokolarna umetniška kulisa državne proslave dobesedno oživela. V prvi plan je postavila izvajalce umetniškega programa, ki na tovrstnih dogodkih običajno ostanejo bolj ali manj anonimni. Petindvajseterico nastopajočih je predstavila s kratkimi povzetki njihovih umetniških aspiracij in pogosto osupljivih dosežkov, kot ključno informacijo pa je predstavitev vsebovala tudi podatek o njihovem socialnem statusu. Šlo je večinoma za samozaposlene v kulturi ali študente, ki jih ta v številnih pogledih neugoden in deprivilegiran status v pomanjkanju alternativ najverjetneje čaka v prihodnosti. Režiserka se je tako elegantno poklonila dosežkom letošnjih nagrajencev, ki so bili za uresničitev svojih potencialov prav tako pripravljeni sprejeti različne, pogosto težke okoliščine in posledice. Jasno je oživela misel: Kultura je, vendar ali ne bi mogli z več pozornosti in občutljivosti pogledati, v kakšnih razmerah nastaja ter seveda – ali ne bi bilo v skupno dobro, če bi te razmere sistematično izboljševali?
Minister prišel, pozdravil, odšel...
Režiserki ni ušlo dejstvo, da je prav državna proslava očitno edino mesto, kjer pomembnim sporočilom ne bo mogel ubežati nobeden od ključnih odločevalcev v kulturi. Prav na pomanjkanje dialoške naravnanosti ministra Žige Turka je bila kulturna javnost ponovno opozorjena nekaj ur prej istega dne. Dopoldne je namreč državni svet gostil posvet o stanju kulture v Sloveniji, s katerega je minister odšel hitro zatem, ko je prebral svoj pozdravni nagovor. Četudi so imeli nastopajoči povedati silno pomembne stvari, so se morali zbrani ponovno zadovoljiti z njegovim opravičilom zaradi zaposlenosti in zagotovilom, da mu bodo informacije prenesli uradniki.
