V mrzlem zimskem dopoldnevu se je za govorniški oder dostojanstveno prvi povzpel predsednik Zbora za republiko Lovro Šturm. »Dandanes se upravičeno vprašujemo, če živimo v pravni državi in pravični družbi,« je začel, kot da bo pozval na rušenje vlade in zažig parlamenta. »Če veljajo za peščico izbrancev ena pravila, za veliko večino navadnih državljanov pa druga, je upravičen očitek, da imamo dve pravni državi. Ena naj bi bila enaka za vse in druga, ki naj velja samo za redke izbrance.«
Začetek je bil celo za kaotično protestno kulturo nekoliko nenavaden. Tudi predsednik organizacije, ki kot en mož stoji za vlado Janeza Janše, je nezadovoljen z državo in izraža razumevanje za protestnike. »Zbor za republiko se pridružuje mnogim stališčem, ki jih je slišati tudi na protestih. In sicer tistim, ki pozivajo na enakost pred zakonom, na pravičnost in na vzpostavitev pravne države. To so tudi naši cilji.«
Kmalu je postalo jasno, da je Zbor za republiko poskušal kreativno rešiti zadrego, v kateri se je znašel. Hotel se je pridružiti privlačni protestniški ikonografiji in izraziti nezadovoljstvo nad slovensko državo in zadnjimi dvajsetimi leti njene zgodovine. Mariborščina je konec lanskega leta postala jezik svobode in težko se je upreti njeni zapeljivosti. Vendar je Zbor za republiko hotel tudi odločno in dostojanstveno podpreti Janeza Janšo, stranko SDS in njuno vlado. To mu je disciplinirano in brezhibno uspelo, četudi se je izognil mariborskemu naglasu. Vsi so govorili bolj ali manj uradno slovenščino. Že Šturm je nakazal, da je njegova kritika selektivna. »Nismo za to, da se demokratično izvoljeni predstavniki države odstavljajo z linčem.« Zvenel je, kot da ima v mislih predvsem enega, ki je že pokazal izhod iz vseh težav. »Nakazali bomo pot naprej, boleče reforme nam bodo pokazale, kakšen bo naš nadaljnji uspeh,« je nekoliko misteriozno sklenil.
Obrambni minister Alojz Hojs je razkadil vse dvome. To ni bil protestni shod. »Mnogi med nami smo leta 1988 stali na tem kraju, ker smo želeli prekiniti s komunističnim režimom in ker smo začeli s slovensko pomladjo. Ker smo želeli biti del procesov, smo takrat demonstrirali. Danes zborujemo. Manifestiramo našo željo po drugačni, po novi Sloveniji.«
Če obrambni minister v Južni Ameriki nastopi na shodu, kjer zahteva drugačno in novo državo, napoveduje državni udar. Tukaj so bili nameni bolj pohlevni.
Lepo jih je formuliral Bernard Brščič, ki poklicno skrbi za lik in delo Jožeta Pučnika.
»Ohranjanje obstoječega stanja je nevzdržno,« je tudi on začel s protestniško retoriko. »Slovenija potrebuje spremembe. Potrebuje reforme,« je nadaljeval. In potem takoj zanikal samega sebe. Slovenija v resnici potrebuje samo sedanjo vlado. »V lanskem letu nam je uspelo oblikovati prepričljivo reformno sporočilo. Sprejeli smo pokojninsko reformo. Reforma trga dela je pred sprejetjem. Naslovili smo dve ključni vprašanji slovenskega gospodarstva. Problem slabih kreditov s sprejetjem zakona o slabi banki in problem neučinkovitega vodenja državnih podjetji z zakonom o Slovenskem državnem holdingu.« Malo bolj pogumna je bila Barbara Brezigar, ki se je pritoževala nad sovražnim govorom in takoj tudi sama začela zmerjati.
»Bolj kot kdaj koli prej se soočamo z vse hujšim izključevanjem, lažmi, blatenjem in nestrpnostjo. Spet postajajo dovoljena vsa sredstva. Zato je skrajni čas, da se zoperstavimo navlaki desetletij prejšnjega stoletja z ideološkim predznakom. To navlako nam nekateri kar naprej nastavljajo na pot.«
France Cukjati je bil nekoliko bolj konkreten. Vsaj enega politika, ki ga je diskreditiral državni protikorupcijski organ, je vzel v bran. Ni ga omenil z imenom, vendar je bilo še kar očitno, da ne misli na Zorana Jankovića.
»Če smo že pozabili na prastaro načelo, ki pravi, da kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen, ohranimo vsaj sodobno ustavno načelo, da dokler mu krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo, velja za nedolžnega.«
Cukjati je napovedal nastop predsednika SDS, ki se je s spektakularno podobo velikega brata med dvema zastavama pojavil na televizijskem ekranu na videoposnetku iz Bruslja. Imel je sijajen, čeprav morda nekoliko predolg govor. Po defenzivni razlagi tega, kdo je v resnici ukradel državo in zakaj sta potrebna zakona o slabi banki in holdingu, je prešel v napad. »Ni vsak čas tak, da terja zborovanja. A danes tak čas je. Potisnili so nas vanj in nimamo druge izbire.«
Tako kot vse drugo v državi imajo tudi protesti svoje ozadje. Tam so kot običajno komunisti in mediji. »Ozadje tako imenovane ljudske vstaje, ki še vedno ne želi pokazati obrazov in deluje v ilegali kot nekdanja komunistična partija, je ob huronskem navijanju večine medijev in dela slovenske politike odločilo, da ustavna pravica do zborovanj pripada samo njim.« Vendar se je komunizem kot formula diskreditiranja iztrošil. V trenutku politične genialnosti je predsednik vlade vpeljal nov politični izraz. »To, kar nam ponujajo, je čisti levi fašizem. Tega ne bomo Slovenci nikoli sprejeli, ampak se bomo uprli. Pomemben korak smo storili že danes na tem zborovanju.«
Fašizem je težka beseda. To ni jezik, ki ga običajno uporabljajo predsedniki vlad, ko mislijo ostati na položaju. Politične psovke se uporabljajo v predvolilnih kampanjah. Zbor za republiko je izzvenel kot predvolilni shod.
