Vendar zbirka o tem ne pripoveduje zares, ampak govori na način lirske izpovedi, piše v utemeljitvi nagrade Vid Snoj. »Liriko smo od romantike naprej vajeni povezovati z izpovedjo. Kocijančičeva lirika je drugačna: Kocijančič ne izpoveduje sebe, ampak drugega. Glas – pesnikov glas, ki zveni skozi svojo persono, Trubarja – iz njegove notranjosti prinaša na plan magmatsko tvarino občutij, ki se kristalizira v besedi in artikulira v duhovni boj.«
Snoj izpostavlja tudi postsekularni revizionizem, ki je prav tako prisoten v zbirki in premešča začetek slovenske literature. O njej namreč velja konsenz, da se je kot avtonomno področje ustvarjanja začela šele z osvoboditvijo knjižne besede služnosti krščanski Cerkvi. »Glas, ki se prebija skoz persono, sporoča nasprotno: slovenska literatura se začenja s Trubarjevimi črkami, ki so poskušale prenesti evangeljsko sporočilo. In nad njenim nadaljevanjem visi sodba začetka.« Nagrajena zbirka je avtorjeva četrta po vrsti. Kot prevajalec se je potrdil s prevodom obsežnega Platonovega opusa, za katerega je prejel Sovretovo nagrado. Sodeloval je pri nastajanju standardnega slovenskega prevoda Svetega pisma, za zbirko esejev Tistim zunaj je prejel Rožančevo nagrado, napisal pa je tudi tri izvirna filozofska dela. Nazadnje je uredil prav tako epohalno delo Fragmenti predsokratikov, za katerega je napisal tudi spremno besedo. pim
