Ena naših največkrat nagrajenih ilustratork, ki v vitrini med drugim hrani šest Levstikovih nagrad, nagrado Prešernovega sklada, tako Smrekarjevo kot Levstikovo nagrado za življenjsko delo, dve nominaciji za Andersenovo nagrado in nominacijo za nagrado Astrid Lindgren, je prve objavljene ilustracije prispevala leta 1948 za Župančičeve Uganke, torej dve leti preden je diplomirala na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. V razponu šestih desetletij delovanja je likovno opremila več kot sto otroških slikanic in knjig, tu in tam pa so njene ilustracije zašle tudi v reviji Ciciban in Cicido. Celoten opus, znotraj katerega je izrisala denimo Ostržka, Piko Nogavičko, Krojačka Hlačka, Grdega račka ali prizore iz pravljice Moj dežnik je lahko balon, je torej v celoti posvetila najmlajšim, ki jih je očarala predvsem s preprostostjo in duhovitostjo. Nekoč je dejala, da se ne trudi približati otroškemu pogledu, ampak so njene ilustracije enostavno vizualni odsev njenega videnja stvari, ki se opoteka na meji med realnostjo in neverjetnim. Četudi so njeno roko velikokrat vodili notranji impulzi, sta v zaledju del vselej tičala tudi kulturna razgledanost in študiozen pristop.
Po drugi vojni se je Marlenka Stupica med prvimi nekoliko oddaljila od realističnega upodabljanja ter se zatekla k za tisti čas sodobnejšim ustvarjalnim prijemom, saj se je naslanjala na takrat aktualne domače in tuje slikarske struje. Že v petdesetih letih je začela prisegati na poenostavljene figure, ki so v določenih elementih kazale sorodnost z ljudsko umetnostjo. Tudi sicer je veliko črpala iz te skrinje, pri čemer se je pogosto ozirala k panjskim končnicam ali slikam s starih koloriranih gravur, nekatera njena dela pa spominjajo na freske ali tapiserije iz davnega časa. Da je spretno mešala »staro« in »novo« likovno izrazje, v obrazložitvi k Prešernovi nagradi za življenjsko delo izpostavlja tudi Črtomir Frelih, saj zapiše, da je od sebe vedno zahtevala najvišje slikarske standarde, ki jih prepoznamo v sodobnosti, ob tem pa je zdržala primerjavo z vzorniki iz zgodovine.
Ko se je že dodobra uveljavila, je na svojo risarsko mizo sprejemala le besedila, ki so se skladala z njenim likovnim in domišljijskim svetom. Njen zaščitni znak je bila vseskozi stilizirana in prefinjena poenostavljenost, s katero je še intenzivirala povednost svojih malih umetnin, ki so nastajale v najrazličnejših tehnikah, od tempere pa do akvarelov. Obenem pa se ni odrekala barvni skali in pozornosti do detajlov, s čimer je ohranjala otroško igrivost. V spremni besedi k monografiji Drevo pravljic, posvečeni delu te velike ilustratorke, je umetnostni zgodovinar Milček Komelj zapisal, da »je vse v umetnosti Marlenke Stupice tako otroško nežno, a tudi otroško živahno, naravno samoumevno, otožno in hudomušno, da nam predstavlja svet, ki mu ni para«. Črtomir Frelih mu v obrazložitvi k nagradi pritrjuje: »Ob njenih umetninah občutimo nostalgijo po časih, ko se časa še nismo zavedali, ko nas je preveval tisti občutek večnosti, ki mine, ko se na robu odraslosti zavemo svoje minljivosti.«
