Zorko Simčič, Mariborčan, rojen briškim staršem, je leta 1945 zapustil Slovenijo zaradi nasprotovanja komunističnemu režimu in pobojem, v katerih sta padla njegova brata domobranca. Po nekajletnem potepanju se je ustalil v Buenos Airesu, od koder se je leta 1994 vrnil v Slovenijo. Ni torej nenavadno, da sta tako njegovo literaturo kot življenje zaznamovala begunstvo in medvojna polarizacija, a z eno pomembno značilnostjo: o njih je zmogel pisati, kot poudarjajo številni kritiki, onstran političnih naočnikov, saj ga je namesto ideoloških poudarkov zanimala eksistencialna, občečloveška izkušnja tujstva. Literarni zgodovinar Matevž Kos je v utemeljitvi nagrade z naslednjimi besedami zgostil problematiko njegovega pisateljskega sveta: »Odrešitev, odpuščanje, sprava, misterij zgodovine, življenjski smisel.«
Zorko Simčič je začel pisati kot najstnik in kot dijak leta 1944 prejel Prešernovo nagrado mesta Ljubljana za romaneskni prvenec Prebujenje. Tako kot veliko drugih pisateljev svoj prvenec danes označi za »literarnega nedonošenčka«, a se spominja, da so ga tedaj imeli za »premodernega«, saj so se junaki vozili s tramvaji, smučali, telefonirali in igrali namizni tenis. Da je bil pogosto pred svojim časom, je dokazal tudi z romanom Človek na obeh straneh stene, ki ga je izdal leta 1957 v tujini. Ta danes velja za enega prvih modernih slovenskih del, številni ga imajo za prvi slovenski eksistencialistični roman. Za besedilo, ki ga je napisal v zavedanju, da lahko računa na samo tisoč zdomskih bralcev, je Simčič leta 1993 prejel tudi prvo povojno priznanje – nagrado Prešernovega sklada.
Pripravljenost sprejeti usodo in ljubiti življenje bi lahko označili za Simčičev življenjski kredo, ki odzvanja v zelo raznovrstnem literarnem opusu. Od poezije najbolj izstopajo Korenine večnosti (1974), ki jih je posvetil umorjenima bratoma. Obsežen dramski opus zaznamuje Zgodaj dopolnjena mladost (1967), v kateri je soočil politična nasprotnika in razvil poetiko sprave. Dejstvo, da svojih dram ni videl na odru, je v enem od intervjujev duhovito pojasnil z besedami Mirka Javornika: »Za Buenos Aires bo preveč na levo, za Trst preveč na desno, o Ljubljani pa sploh ni govora.« Pisal je še kratko prozo in novele (Rimske zgodbe, 2006), veliko esejistike (Črni tekač, 2006) in zgodbe za mladino. Ne gre pozabiti njegovega uredniškega dela pri osrednji zdomski kulturni reviji Meddobje in zavzete korespondence s sodobniki, posebej s Stankom Majcnom (Srečevanja z Majcnom, 2000).
Čeprav se je zdelo, da se je s ponatisi emigrantskih del Simčičeva pisateljska pot zaključila, je šele lani izšel roman, ki so ga razglasili za njegovo življenjsko delo. Poslednji deseti bratje so sedemsto strani dolga zgodba s kompleksno zgradbo, enaindvajsetimi glavnimi in tristotimi stranskimi junaki ter prizorišči na vseh kontinentih. Še enkrat so v središču slovenski zdomci, tokrat skozi optiko »desetništva« in problematiko »zadoščanja« – odkupovanja lastnih in tujih grehov. »Literarno ustvarjanje Zorka Simčiča sodi v kanon slovenske književnosti 20. stoletja. Pa ne samo to. Njegovi Poslednji deseti bratje so veliki roman slovenske književnosti 21. stoletja,« je Matevž Kos zapisal v utemeljitvi in tako pospremil Simčičevo tretjo, največjo, Prešernovo nagrado.