Toda skladnosti melodije in ritma Rok v pokoju, žal, ne bo užival. Mnogo prezgodaj, v 47. letu starosti, ga je premagala huda bolezen.
Njegova zadnja poklicna postaja je bil Bruselj. Tam je bil od leta 2007 vodja predstavništva Slovenske turistične organizacije, še prej v Madridu direktor oddelka za odnose z javnostmi pri Svetovni turistični organizaciji. V turizem je zajadral že kot najstnik, pri petnajstih. Zahvaljujoč delu v tej panogi in učenju latinščine na jeseniški gimnaziji se je razvil v poliglota. Aktivno je obvladal osem jezikov. »Bili bi presenečeni, iz koliko zagat me je dolgi jezik potegnil od Hondurasa do Nigerije in koliko stvari sem pravzaprav zanalašč – preslišal,« je ob tem skromno pripomnil.
Vojaščino je odslužil v srbskem Pančevu in tudi tam dokazoval, da je zapisan turizmu. »Srbi so imeli takrat za svoje junake Lepo Breno, Dražena Dalipagića in Dragana Kičanovića, jaz sem imel dva – Bojana Križaja in Zdravka Dušo. Ker si je upal,« je dejal na lanski okrogli mizi, posvečeni sloganu Slovenija, moja dežela avtorja Zdravka Duše, potem ko si ga je prilastil eden od tujih trgovcev. O rojstvu legendarne »dežele« je Klančnik takole razmišljal: »Ta slogan je bil ultimativna prelomnica z izjavo Staneta Dolanca, da Slovenija ne bo narod natakarjev in sobaric. Potem je začela nastajati velika zgodba, ki je postala prva in do zdaj največja zgodba slovenskega turizma. A Slovenija, moja dežela ima še na tisoče majhnih zgodb. Moja je iz Pančeva, ko smo slovenski vojaki pod vojaškimi suknjiči in kravatami nosili priponke s tem napisom, četudi je bila za to zagrožena dvodnevna zaporna kazen.«
Rok Klančnik, ki je kot uslužbenec Svetovne turistične organizacije prepotoval ves svet, je o slovenskem turizmu izrekel marsikatero pikro: »Čas bi bil, da se slovenska turistična ponudba končno odloči, kaj je – tič ali miš. Nismo se še namreč odločili, ali smo mediteranska, alpska ali celo celinska destinacija, in v svoji majhnosti hočemo biti vse skupaj, kar pa je največja ovira za učinkovito trženje v tujini.« Bil je tudi nasprotnik množičnega turizma: »Zanj smo premajhni, zato se lahko gremo le kakovostni turizem.« Čudil se je, kako to, da je Slovenija zadnji in edini otok v Evropi, ki je domala brez tujih naložb v turizem: »Mislim, da naše ekonomsko okolje ni dovolj atraktivno za tuje naložbenike, saj jim ne ponudimo odgovora na vprašanje, zakaj bi nekdo, ki ima 30 milijonov evrov kapitala, ta denar vložil prav v slovenski turizem. Raje gre v Bolgarijo, tam odpre hotel in mu nekaj let ni treba plačevati davkov.«
Opozarjal je, da je velik problem slovenskega turizma tudi prepričanost, da je odprt in lahko dostopen: »A potovanje od Madrida do Ljubljane traja toliko časa kot od Madrida do New Yorka. Slovenski turizem je lahko dostopen z avtomobilom iz Frankfurta ali Münchna in z letalom iz Moskve ali Amsterdama, toda svet je mnogo večji, kot je okolje, od koder leti Adria Airways oziroma še nekaj malega letalskih družb, ki pristajajo na Brniku. Slovenske železnice pa, kot da ne obstajajo. Nacionalne železnice v Španiji ali Franciji so integralni element nacionalnega turizma, pri nas tega ni.«
Pred osmimi leti je Rok Klančnik napovedal: »Pred slovenskim turizmom bom snel klobuk šele, ko bom videl obnovljen stari hotel Palace v Portorožu, lipicanske konje pa zadovoljne.« A klobuka ni snel. Ozaljšani Palace je sicer dočakal, zadovoljnih lipicancev, žal, ne.
