Najprej se je treba z vso odgovornostjo zavedati, da je čas za javno razpravljanje o zahtevkih in argumentih, ki so del pisnih vlog ali kasneje ustnih zagovorov Slovenije ali Hrvaške, dokončno potekel s trenutkom, ko je začel veljati arbitražni sporazum, tj. 29. novembra 2010. Od tega dne dalje sta namreč obe državi mednarodnopravno zavezani z njegovo vsebino, vključno s petim odstavkom 6. člena, ki določa, da je arbitražni postopek zaupne narave. Arbitražni tribunal, sekretariat in obe stranki morajo torej vsa vprašanja, ki se tičejo vsebine reševanja spora, ohraniti v strogi zaupnosti, in popolnoma nesprejemljivo je, da bi se o vsebini pisnih vlog, ki jih stranke predložijo tribunalu, kamor sodi seveda tudi memorandum, razpravljalo v javnosti. Tudi če sam sporazum ne bi vseboval take mednarodnopravne obveznosti, bi bilo to zelo priporočljivo, nasprotno ravnanje pa škodljivo.

Pomen javne in enotne podpore

Arbitražni tribunal namreč o sporu odloči šele, ko so zaključene vse faze postopka in ima pred seboj:

vse pisne vloge strank z njihovimi argumenti in dokazi (memoranduma obeh strank, rok za predložitev se izteče čez nekaj dni, 11. februarja 2013; temu sledi izmenjava memorandumov med strankama; nato vsaka od strank pripravi nasprotna memoranduma, ki predstavljata odgovor na prvopredložena memoranduma nasprotne stranke, kar je bilo, kot so mediji že poročali, dogovorjeno za november 2013; temu bi lahko, če bo tako odločeno, sledila še krajša pisna odgovora na predhodni pisni vlogi),

morebitne izjave prič in izvedenska mnenja.

Arbitražni tribunal o sporu odloči po končanih ustnih zagovorih (ki so predvideni za spomlad 2014) in po morebitnem obisku terena.

Vsebinska argumentacija stranke v arbitražnem postopku mora biti zato konsistentna skozi celoten potek postopka v vseh fazah. Popolnoma zgrešeno je laično razmišljanje, da bi prekomerno maksimalistični zahtevek, čeprav podprt s šibkimi mednarodnopravno relevantnimi dokazi in ob pričakovanju, da bo arbitražni tribunal iskal za obe stranki uravnoteženo rešitev, prinesel boljši končni rezultat kot zahtevek, ki je verodostojno podprt z močnimi dokazi in ga stranka lahko prepričljivo zagovarja od začetka do samega zaključka postopka. Ne upošteva namreč, da je arbitraža pravno in ne politično sredstvo za mirno reševanje sporov, pri katerem je ohranjanje kredibilnosti stranke skozi celoten postopek ključnega pomena in dodatno utrjuje moč njenih argumentov. Milo rečeno neresno pa je tako rekoč tik pred predajo memoranduma arbitražnemu tribunalu voditi razpravo o različnih verzijah zahtevkov, saj je vendar jasno, da mora biti mandat s strani za to pristojnih državnih organov podan veliko pred tem, gradivo pa pod vodstvom agentov v sodelovanju z domačimi in tujimi odvetniki pripravljeno v skladu z mandatom. Upravičenost zahtevka in moč argumentov, ki ga podpirajo, se v potekajočem arbitražnem postopku izraža tudi preko nedvoumne javne in enotne podpore s strani vseh za to pristojnih državnih organov, saj gre vendar za državno mejo skupne države!

Skladno z arbitražnim sporazumom morajo torej vse faze arbitražnega postopka potekati stran od oči javnosti vse do izdaje razsodbe. Če ni dogovorjeno drugače, pa je treba kot zaupno ohraniti vsebino vseh faz postopka tudi po razsodbi, kot tudi razsodbo samo (v konkretnem primeru torej obrazložitev razsodbe, saj mora biti potek meddržavne meje znan), saj drugi odstavek 6. člena arbitražnega sporazuma določa: »Razen če ni drugače predvideno, arbitražno sodišče vodi postopek v skladu z Izbirnimi pravili Stalnega arbitražnega sodišča za razsojanje v sporih med dvema državama.« Vsa postopkovna vprašanja, ki niso izrecno urejena v arbitražnem sporazumu samem, se torej urejajo skladno z Izbirnimi pravili, ta pa v petem odstavku 32. člena določajo, da razsodba lahko postane javna samo ob pristanku obeh strank v sporu.

Glede na navedeno verjetno ni treba posebej opozarjati, da vsako javno razkritje tudi najmanjšega dela vsebine katerekoli pisne vloge ali ustnega zagovora krši prevzeto mednarodnopravno obveznost, daje prednost drugi stranki v postopku, predvsem pa stranki, ki ni spoštovala zahteve zaupnosti, jemlje kredibilnost pred arbitražnim tribunalom.

Nespoštovanje obveznosti je mednarodni delikt

Posebej pa velja nasloviti še tisti del sklepa, ki sta ga 4. februarja 2013 ob potrjevanju slovenskega memoranduma sprejela odbor državnega zbora za zunanjo politiko ter državni zbor in se glasi:

»Republika Slovenija izjavlja, da je naloga arbitražnega sodišča določiti ozemeljski stik teritorialnega morja Republike Slovenije z odprtim morjem (stik Slovenije z odprtim morjem), torej ohranitev pravice Slovenije do stika z odprtim morjem, ki ga je imela na dan osamosvojitve 25. junija 1991. Republika Slovenija bo kakršnokoli odločitev arbitražnega sodišča, ki ne bo zagotovila ozemeljskega stika teritorialnega morja Republike Slovenije z odprtim morjem v skladu s točko b prvega odstavka 3. člena in točko b 4. člena Arbitražnega sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške, ki zagotavlja uresničitev vitalnega interesa Republike Slovenije, štela kot odločitev ultra vires (v nasprotju z mandatom arbitražnega sodišča).«

Ne da bi se spuščali v ustreznost uporabe termina »ultra vires« v konkretnem kontekstu, velja opozoriti, da 5. člen arbitražnega sporazuma določa: »Noben enostranski dokument ali dejanje katere koli strani po 25. juniju 1991 za naloge arbitražnega sodišča nima pravnega pomena in ne zavezuje nobene strani v sporu ter nikakor ne more prejudicirati razsodbe.« To seveda velja tudi za akte parlamentov katerekoli od strank v sporu.

Tudi če je tak sklep sprejet iz notranjepolitičnih vzgibov, ob zavedanju, da je mednarodnopravno za arbitražni postopek brezpredmeten, pa je s povsem strateškega vidika vseeno težko razumeti, da državni zbor že v tej fazi postopka na glas razmišlja, kako bi bilo treba ravnati, če arbitražni tribunal ne bi izpolnil vseh svojih nalog, določenih po 3. členu arbitražnega sporazuma. To vprašanje je namreč urejeno z že omenjenimi Izbirnimi pravili (npr. 37. člen), ki so v tem postopku zaradi njihove inkorporacije v arbitražni sporazum zavezujoča. Predvsem pa je težko razumljivo, na kakšni podlagi nekateri posamezniki v Sloveniji, kljub izrecni dikciji v arbitražnem sporazumu, zahtevkom Slovenije, ki so zagotovo izdatno in vsestransko na vse možne načine podprti v argumentaciji in dokaznem gradivu, ki ju vsebuje slovenski memorandum, še vedno dvomijo, da arbitražni tribunal mora in bo določil točno tak stik?! Druga stranka, razen izražanja zadovoljstva nad svojim memorandumom, modro molči.

Nazadnje pa je treba spomniti še, da je bil arbitražni postopek za rešitev dolgoletnega mejnega spora izbran ravno zaradi dokončnosti rešitve, do katere bo pripeljal. Po drugem odstavku 7. člena arbitražnega sporazuma je namreč razsodba arbitražnega sodišča za pogodbenici zavezujoča in pomeni dokončno rešitev spora. To pomeni, da sta Slovenija in Hrvaška s sklenitvijo arbitražnega sporazuma prevzeli mednarodnopravno obveznost, da bosta razsodbo arbitražnega sodišča spoštovali ne glede na morebitno nasprotujočo notranjo zakonodajo. Prav glede slednje je v tretjem odstavku istega člena določeno še, da bosta morali pogodbenici v šestih mesecih po sprejetju razsodbe ukreniti vse potrebno za njeno izvajanje, vključno s spremembo nacionalne zakonodaje, če je to potrebno. Dokončnost pomeni tudi, da zoper razsodbo arbitražnega tribunala ni možna pritožba.

Sklicevanje na kakršnokoli notranjo zakonodajo, še manj pa na notranjepolitične akte kot razlog za nespoštovanje prevzetih mednarodnopravnih obveznosti je venomer pravno brezpredmetno, nespoštovanje prevzetih obveznosti pa mednarodni delikt.

Doc. dr. Vasilka Sancin, Katedra za mednarodno pravo, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani