Prešernov dan.

Pred razkritim spomenikom božanstvenega pevca se je včeraj klanjal slovanski svet. (...)

Prešernov dan je bil narodni praznik, kakršnega slovenski rod še ni doživel in pokazalo se je, da moža, ki je živel za milijone, ni pokosila smrtna kosa, da drži Prešeren žezlo še vedno v svojih rokah in nam kaže pot v bodočnost. (...)

Tisočim in tisočim, ki ginevajo v skrbeh in v prahu vsakdanjosti, je Prešeren že vlil v srca vero in upanje in jih dvignil iz nižav življenja, napojil (...) z nektarjem in lačnim dal nebeškega kruha poezije.

In strnile so se slovanske vrste in vstopili so v ta krog zastopniki slovanskih gostov, da časte njega, ki nam je tolažnik v vsaki tugi in drag v vsaki radosti, njega, ki se je neustrašno boril proti vsakemu hlapčevstvu in prerokoval Slovencem in Slovanom moč in srečo.

Ljubezen je pripeljala 20.000 ljudi pred spomenik velikana in iz 20.000 grl je donel proti nebu klic: Slava buditelju in glasniku, večna slava nesmrtnemu Prešernu! (...)

Slovenski narod, 11. septembra 1905

Po odkritju

Sinoči je bilo po Ljubljani glavno vprašanje: Kaj bo pa »Slovenec« rekel? (…) Mi nismo take sirovine kakor »Narodovci« in zato tudi te slavnosti nismo hoteli niti najmanje motiti. Poročali smo celo več in bolje in natančneje, nego dotična gospoda v svojem lastnem glasilu.

A nekaj opazk si dovoljujemo. (...)

Ves slovenski narod so napumpali za denar. A kdo je dobil načrt spomenika na ogled? Čigavo mnenje se je upoštevalo? Koga so vprašali za njegovo mnenje? Reklo se je: dajaj! a nihče ni vedel, kaj in kako se bo izvršilo. (...) Za 71.000 K bi se bilo dalo po boljšem prevdarku kaj več storiti!

Potem so pa iskali prostora, kakor išče mačka kota za svoje mladiče. Spomenik narejen — prostora pa ni! Tu se vidi, kako brez glave so delali. Najprej se mora določiti prostor za spomenik, in temu prostoru primerno se mora koncipirati ves spomenik. Odtod vse nesoglasje. Spomenik stoji na kraju, kamor ne spada. (...) Zdaj so ga pa postavili sredi mesta (...) – na trg, katerega arhitektura je čisto tuja slogu spomenika.

Iz Marijinega trga bi se dalo narediti eminentno moderno prometno središče z enotno arhitekturo, za katero bi morala biti merodajna fasada frančiškanske cerkve. To se bo še bolj videlo, ko bo del Ljubljanice obokan, oziroma most razširjen. (...) Prešernov spomenik pa je padel vmes brez prevdarka in brez organične zveze z arhitekturo trga. O simetriji ni ne govora, in vendar je ravno simetrija prva stvar, na katero gleda stvaritelj monumenta. (...) Nesrečna Muza na vrhu se vidi v kaj čudni obliki. Tisti plašč, ki ji ga spredaj manjka, jo od strani zakriva tako, da se zdi, kot bi čepela velika žaba na skali. (...) Napaka je, da ne kažejo ne podoba ne reliefi celotnega značaja pesnikovega. Ta Prešeren, ki tam stoji, se nam bi zdel kak velik državnik, samozavesten vladar, če ne bi vedeli, da naj predstavlja rahločutnega liričnega pesnika. In na reliefih vidimo izraženo le erotično vsebino njegovih pesmi, ne pa idealnega vzleta njegovega pesniškega duha. »Krst pri Savici« je izražen s tako podobo, ki bi lahko pomenjala katerokoli ljubavno zgodbo, ne pa misli pokristijanjenja, ki jo je Prešeren opeval. Nagote so pretirane in v nasprotstvu z duhom Prešernovih poezij. (...)

Slovenec, 12. septembra 1905

V imenu rahločutnih gospa ...

Ljubljanski knez in škof dr. Anton Bonaventura Jeglič je poslal gospodu županu Hribarju sledeče pismo: Na Goričanah, 13. septembra 1905. Blagorodni gospod! Dne 10. septembra odkriti Prešernov spomenik ima nad pesnikom pohujšljivo, nesramno odgaljeno žensko podobo. Kot poklican varih krčanske nravnosti z gnjusom obsojam, da se je za pesnika tako pohoten spominek odbral, še bolj obsojam, da ga je mestna ljubljanska občina sprejela in v svoje varstvo vzela, najbolj pa obsojam, da se je nesramni kip postavil ravno pred cerkev, posvečeno prečisti Devici in Materi Božji Mariji v pohujšanje pobožnih vernikov obojega spola. Ta pohujšljivi kip je neprestano razžaljenje Božje, za katero je odgovoren odbor, ki je tak gnjusen spomenik odbral, in mestna občina, ki ga je na to mesto postavila in v svoje varstvo vzela. V imenu svojem, v imenu svetne in redovne duhovščine, v imenu vseh poštenih Ljubljančanov, posebno v imenu rahločutnih gospa in sramežljivih gospodičen ljubljanskih, v imenu nedolžne mladine, pa tudi v imenu vsega vernega ljudstva slovenskega, katero rado v Ljubljano prihaja, prosim Vas, gospod župan, prosim občinski odbor, odstranite pohujšanje, odstranite razžaljenje Božje, izvolite ta sveto sramežljivost globoko razžaljivi kip nad pesnikovo glavo odstraniti in zameniti ga z drugim spodobno oblečenim. – † Anton Bonaventura, škof.

Slovenec, 13. septembra 1905