Duh 4. novembra 2009 podpisanega sporazuma o ustanovitvi petčlanskega arbitražnega sodišča je prva prekršila evropska komisija, ki ni v pričakovanem roku sestavila liste kandidatov za predsednika in dva člana sodišča. Listo sta Slovenija in Hrvaška od predsednika komisije Barrosa in komisarja za širitev Füleja pričakovali že na dan podpisa hrvaške pristopne pogodbe, a je domnevna nejasnost večini vendarle povsem jasnega začetka vseh postopkovnih rokov iz 11. člena sporazuma bruseljskima birokratoma omogočala, da sta zadano jima nalogo odrivala na rob delovne mize. Zaradi tega je bil zamujen predvideni rok, do katerega bi morali državi podrobno opredeliti predmet spora.

Zagata se je začela razpletati sredi januarja lani, ko sta državi brez zapletov s seznama evropske komisije izbrali Francoza Gilberta Guillauma za predsednika ter Nemca Bruna Simmo in Britanca Vaughana Loweja za člana arbitraže. Vsestransko zadovoljstvo z izbranimi strokovnjaki mednarodnega prava iz držav članic EU je napovedovalo tudi gladko popolnitev preostalih dveh mest. V predvidenem roku sta državi uradno potrdili še vsaka svojega predstavnika v tribunalu: Hrvaška Budislava Vukasa, enega vodilnih hrvaških strokovnjakov za pomorsko pravo, Slovenija pa Jerneja Sekolca, sicer podpredsednika londonskega sodišča za mednarodno arbitražo in člana stalnega arbitražnega sodišča v Haagu. Sestavljanje sodišča je bilo s Sekolčevim imenovanjem 1. februarja 2012 s skoraj dvomesečno zamudo in že pod vlado Janeza Janše tako zaokroženo.

Popravljena časovnica

Obrobni marčevski incident z osamljenim hrvaškim ribičem pred Savudrijo so mediji v sosednji državi skušali predstaviti kot slovensko popotnico arbitražnemu sodišču, ki se je pripravljalo na prvo zasedanje, a se ga že tri dni kasneje, ko so po štirinajstletni zaledenitvi člani slovenskega parlamentarnega odbora za zunanje odnose (OZP) obiskali saborske kolege v Zagrebu, ni nihče več spomnil. Predsednik OZP Jože Horvat je na podlagi takratnega »resnično prisrčnega vzdušja« dejal, da gre za »tektonske, zgodovinske premike v izboljšanju odnosov med državama«. Ti so se intenzivno začeli krepiti, potem ko so slovenski državljani na referendumu 6. junija 2010 potrdili arbitražni sporazum. Ta tektonski premik naj bi torej zagotavljal, da bo arbitražni postopek razbremenjen vseh političnih prerekanj o meji ter izsiljevanj in incidentov, s katerimi sta Hrvaška in Slovenija dve desetletji obremenjevali sosedske odnose. Čakalo se je samo še na popravljeno časovnico, pri čemer je bilo že dogovorjeno, da bo zamujena podrobna opredelitev mejnega spora iz Ljubljane in Zagreba romala na arbitražno sodišče v memorandumih z zagovorom stališč. Aprila lani je bila časovnica določena, saj je sodišče na prvem zasedanju pritrdilo dogovoru obeh strani, da se memoranduma dostavita do letošnjega 11. februarja. Odgovori nanju naj bi sledili do 11. novembra letos, obravnava pa se bo začela spomladi 2014.

Zaupnost postopka ter zaveza pogodbenic, da se vzdržita vseh dejanj in izjav, ki bi lahko spor še zaostrili ali ogrozili delo arbitražnega sodišča (10. člen, ki sodišču omogoča tudi sprejem začasnih ukrepov za ohranitev sedanjega stanja), sta napovedovala, da bo arbitražna tema do razsodbe suhoparno pravno premlevanje, ki ne bo zanimalo širše politične ali laične javnosti. Vključno z lansko predpoletno sejo odbora za zunanjo politiko, ki je »izrazil zadovoljstvo nad delom projektne skupine za pripravo slovenskega zagovora«, smo bili res priče umiku mejnega diskurza z dnevnega reda; spor o meji se je zgolj kot opomba, da nima nobene zveze z nadaljnjimi zapleti pri hrvaškem vstopanju v EU, pojavljal pri sporu okoli Ljubljanske banke. Ko pa je Simona Drenik, agentka Slovenije pred arbitražnim sodiščem, sredi januarja letos v pogovoru za STA predstavila zaključno fazo pravne argumentacije zahtevanega memoranduma s predlogom predmeta spora, se je zgolj formalno dejanje nepričakovano zapletlo. »V skladu z zakonom o ratifikaciji arbitražnega sporazuma je vlada tista, ki je zadolžena za izvajanje sporazuma. Memorandum bo torej obravnavala samo vlada, odbor za zunanjo politiko pa ne,« je pojasnila. Dober teden dni kasneje je vlada Drenikovo demantirala in odločanje o zagovoru za arbitražo o meji naprtila kar celotnemu državnemu zboru. Navkljub zadovoljstvu zunanjega ministra Karla Erjavca po »zmagi« strokovnega predloga pod okriljem MZZ je postal memorandum politična odločitev, ki lahko na državni zbor prenese tudi odgovor na hrvaški zagovor in morebitne popravke slovenskega odgovora.

Obnovljena politizacija arbitraže

Če odmislimo razširjeno govorico, da je ob prvem soočanju vlade s predlogom memoranduma 17. januarja letos padla na mizo zahteva po meji tja do Mirne (ki bi mejila že na norčevanje iz arbitražnega tribunala), velja vzeti v zakup, da se niti premier Janša niti del vladajoče koalicije nista sprijaznila z arbitražnim sporazumom. Ta je nedvoumen zavezujoč mednarodni pravni akt, ki je prestal preskus ustavnosti, potrditev večine poslancev in ljudsko glasovanje, čeprav tesno (51,48 odstotka »za« in 48,52 odstotka »proti«). Kot takšnega bi ga morala vlada dosledno spoštovati, a je Janšo od tega odvrnila, predvidevamo, bolj trmoglava kot resnična načelnost. Njegov pitijski odgovor po potrditvi predmeta spora in memoranduma minuli ponedeljek v državnem zboru, ko je dejal, da je Hrvaška z ratifikacijo arbitražnega sporazuma jasno izrazila svojo voljo oziroma razumevanje ključnih točk sporazuma, in dodal, da je Slovenija tedaj naredila samo pol koraka, drugi del koraka pa je parlament naredil tokrat, je razložljiv s poznavanjem tega, kar je pred referendumom, maja 2010, povedal v intervjuju za Žurnal:

»Če bo sporazum sprejet, bodo arbitri določili mejo na kopnem in na morju po mednarodnem pravu. To je bila zahteva Hrvaške, odkar obstaja mejni problem. Z arbitražnim sporazumom je ta njihova želja uresničena. Če se bo meja določala po mednarodnem pravu, je mogoče predvideti, da bo pri poteku meje na kopnem upoštevan zlasti kataster, ki je prvi kriterij, in arbitri drugih zagotovo v večji meri ne bodo uporabljali. Arbitri meje ne bodo določali na terenu. Nihče si ne predstavlja, da bo teh pet arbitrov hodilo po nekaj sto kilometrih slovensko-hrvaške meje, se seznanjalo s situacijo in potem sprejelo neko pravično odločitev. Gledali bodo karte, tam so katastrske meje, in to seveda pomeni, da Sloveniji grozi izguba skoraj 800 in več hektarjev na levem bregu Mure, objekta na Trdinovem vrhu, levega brega Dragonje, pa tudi pri večini ostalih od skupaj štirinajstih spornih točk na meji govori kataster v prid Hrvaški.«

Janša je nato na vprašanje, ali trdi, da Slovenija, če sprejmemo sporazum, ne bo dobila teritorialnega stika z odprtim morjem, vehementno odgovoril: »Garantiram, ker tako piše v sporazumu. Če bi bilo drugače, sporazum ne bi ločeno govoril o določitvi meje in določitvi stika. Da bi se izognili kakršnikoli možni interpretaciji v slovensko korist, je v točki B tretjega člena sporazuma izpadla še beseda teritorialen. Tako da točka B sploh ne govori o teritorialnem stiku.«

Stranski igralec postane glavni

S čim je bil ta teden v državnem zboru po Janševi oceni »zapolnjen ves manevrski prostor, ki ga sporazum še daje«, lahko samo ugibamo, razen če ni bilo vse skupaj namenjeno pilatovskemu umivanju rok, ki pa je bilo povsem nepotrebno in za nameček nedržavotvorno. Domnevnega madeža, da je skupaj s Sanaderjem na Bledu poleti 2007 mejni problem iz dvostranskega prestavil k mednarodnim razsodnikom, Janša ne more izbrisati, zaslug, da je (bila) meja končno umaknjena s političnega (ali populističnega) dnevnega reda, pa si tudi ne more pripisati.

Pravzaprav je bil Janša v slovenskih mejnih sporih s Hrvaško dolgo časa izrazito obrobni igralec, in tudi kar zadeva stranke, so glavne vloge, če odmislimo vladajočo LDS, pripadle slovenski ljudski in nacionalni stranki, ne pa njegovi SDS. Vzrok za to je lahko tudi Janšev padec z osamosvojitvenega piedestala zaradi afere Depala vas spomladi leta 1994, ko je bil spor še v povojih. Nekateri obmejni spor resda datirajo v leto 1992, ko so v Sečovljah zarohneli hrvaški gradbeni stroji in začeli postavljati trdnejši mejni objekt namesto dotedanjega kontejnerja pri (po izjavi notranjega ministra Igorja Bavčarja) začasnem, a vendar že močno utemeljenem slovenskem prehodu. Davorin Rudolf, predsednik hrvaške državne komisije za meje, je tedaj razpredal o skupnem objektu za turistične potrebe nekje v prihodnosti, saj je bila Hrvaška še sredi vojne, in manjših stroških ter dodal: »Najpomembneje pa je, da mejni objekt, ne glede na to, ali bo skupen ali pa bo vsaka država imela svojega, ne prejudicira razmejitve in ne vpliva na določanje meje.«

Slednje se je nedvomno zgodilo jeseni 1994, ko je slovenski parlament potihoma »popravil« krivico do prebivalcev štirih zaselkov med strugo Dragonje in Kanalom sv. Odorika, ki jih je sicer pozabil ob plebiscitu in še kasnejših volitvah, končno pa jih je vpisal v piransko občino. Saborski zastopniki so se k tako izgubljenim dušam katastrske občine Kaštel nemudoma podali s korenčkom v obliki sedmih točk, ki so zajemale: asfaltiranje cest, da prebivalcem ne bi bilo treba prečkati slovensko-hrvaške državne meje, da bi prišli do svojih vasi; zagotovitev telefonskih povezav s Slovenijo po določeni tarifi; ureditev kanalizacijskega sistema; zagotovitev po dogovoru s slovensko stranjo olajšanega prehoda meje za prebivalce na obmejnem območju do končne ureditve cest; zagotovitev šolanja otrok v hrvaških šolah; dogovor s slovensko stranjo o možnosti zdravljenja tamkajšnjih prebivalcev v izolski bolnišnici ter očiščenje Kanala sv. Odorika, ki pogosto poplavlja. Zaselki Bužini, Mlini, Škodelin in Škrilje so se tako znašli v coni političnega somraka in postali drobiž v mnogo večji stavnici, namreč kako bo Slovenja dobila izhod na odprto morje oziroma kako ji bo to Hrvaška preprečila.

Deset let agonije

Vrednost 113 hektarjev in prebivalcev na njem je bila docela znana leta 2001, ko jih je Drnovšek prepustil Hrvaški v zameno za 26-kilometrski morski koridor, Hrvaška pa je njihov status z razveljavitvijo Račanove parafe vrnila v nadaljnjo začasnost. Takrat je praktično utonilo še zadnje upanje, da bosta državi zmožni mejni spor razrešiti sami. Politično agonijo je prekinila prva Janševa vlada s pompozno brionsko izjavo o izogibanju incidentom na morju, a je s tem stopila v še bolj razburkano obdobje sosedskih in domačih zdrah ter strankarskih soliranj. Julija 2007 je bil hrvaški vladi podan zaupni predlog o posredovanju tretjega, za posrednika v sporu pa je Slovenija predlagala sodišče OVSE za poravnavo in arbitražo. Hrvaška je to zavrnila in predlagala Mednarodno sodišče za pravo morja v Hamburgu, ki pa ni bilo sprejemljivo za Slovenijo. Blejski sestanek Janše in Sanaderja je prinesel zedinjenje o pomoči meddržavnega sodišča v Haagu, a z bližanjem novih parlamentarnih volitev je elan zatem ustanovljene mešane komisije strokovnjakov za mejo usihal. Spor se je medtem razcvetel tudi v boju za oziroma proti namestitvi cvetličnih korit. Zadnja poteza tedanje Janševe vlade je bila napoved blokade hrvaških pristopnih pogajanj, ki jo je nato zaradi očitanega prejudiciranja meje v hrvaških pristopnih dokumentih in ob prišepetavanju svetovalca Dimitrija Rupla uresničil Borut Pahor. Evropska komisija ni mogla več bežati pred dvostranskim sporom, ki ji je z vso težo priletel na mizo, po prvotnih neuspelih poskusih komisarja za širitev Ollija Rehna pa sta Sanaderjev odstop in nova kemija v paru Pahor-Kosor utemeljila arbitražni sporazum na s hrvaške strani junija 2009 že zavrnjenem drugem Rehnovem predlogu. Predvidoma leta 2015 naj bi bil znan končni okus tega zvarka, ki bo morda tudi po zaslugi zadnje politične kuhinje teže prebavljiv.