PLAKETA TONČKE ČEČ

A obstaja še nekaj drugih fotografij, ki so bile posnete pred drugo svetovno vojno. Težko je reči, koliko pred vojno. Tončka je drugačna. Je kratko postrižena in ima frizuro po tedanji modi. Na eni od fotografij ima okrog glave črn trak, da spominja na kabarejsko plesalko iz obdobja belle epoque. Mogoče je rada plesala, a plesalka ni bila; bila je komunistka, aktivistka KPJ, večkrat zaprta in leta 1953, deset let po smrti, proglašena za narodno herojinjo tedanje Jugoslavije. Kljub različnosti fotografij, ki so bile posnete v različnih obdobjih njenega življenja, pa se mi vseeno zdi, da je na njih neka rdeča nit, nekakšna povezava, osnovna značilnost. To pa je izraz na njenem obrazu, ki hkrati izdaja ponos, trmo, kljubovalnost, a tudi neko milino, ki se bo vsak hip spremenila v nasmeh.

V Trbovljah je imela in še ima Tončka Čeč svojo osnovno šolo. Šolo na hribu. Šolo oker barve, ki so ji konec sedemdesetih prizidali še dodatno poslopje, rdeč prizidek, v katerem je glasbena šola, in pred kratkim še en prizidek, ki je nadaljevanje glasbene šole in je tudi rdeč, le da je prizidan z druge strani.

Ko smo se leta 1969 preselili v stolpnico na Trgu revolucije 15, sem imel nanjo zelo dober razgled. Če sem se ozrl skozi okno v dnevni sobi, je pogled vedno trčil v podolgovato poslopje in visoke topole, ki so rasli pred njim. Tam je bil tudi nemški bunker, kjer smo se igrali. Ampak na to šolo nisem nikoli hodil. Mogoče sem bil tam le enkrat, in to v telovadnici. V mojem spominu je vse precej megleno, pomešano s kadri iz nekega dokumentarca o Trbovljah, ki je slavil nove pedagoške pridobitve in cvetočo industrializacijo; trenutno zmago nad kroničnima uboštvom in lakoto.

Hodil sem na drugo osnovno šolo, na najbližjo domu, ki se je imenovala po nekem drugem narodnem heroju: Alojzu Hohkrautu. Pri nas so se šole vedno imenovale po narodnih herojih – ali pa po pisateljih. Junake smo znali ceniti in jih odkriti, največkrat sicer šele potem, ko so bili že zdavnaj pod rušo. Ampak takšna je praksa in takšne so navade. Ne samo pri nas. Povsod.

Odkar sem na svetu, naše šole niso spreminjale imen, ostale so OŠ Ivana Cankarja, OŠ Tončke Čeč in OŠ Alojza Hohkrauta, le OŠ Trbovlje se je nekoč prilagodila trenutni klimi in vetrovom in je doživela imensko metamorfozo: precej let po tistem, ko je umrl veliki in ljubljeni vodja, je prevzela njegovo ime in postala OŠ Josipa Broza-Tita (zdelo se je, kot da je šlo za nekakšen krčevit refleks, zadnji krik, skoraj prošnjo po ohranitvi tega, kar je bilo obsojeno na propad). Ampak zgodovina je krhka in se hitro spreminja. Osamosvojitev ji je vrnila tisto, kar ji je bilo odvzeto. Ime, ki se prekriva in spaja z okoljem: Trbovlje.

A Tončka Čeč ni imela samo osnovne šole. Tončka Čeč je bila aktivistka KPJ in hkrati kulturna delavka (pojem in zadolžitve kulturnih delavcev mi sicer niso čisto jasni, a ob njih vedno pomislim na ljubiteljsko kulturo in umetnost – pevske zbore, amaterske gledališke skupine, dvig pismenosti med prebivalstvom), zato se po njej imenuje najpomembnejša lokalna nagrada za dosežke v kulturi in umetnosti: plaketa Tončke Čeč, ki je nekakšen občinski ekvivalent Prešernove nagrade. Seveda o tej nagradi dolgo časa nisem vedel nič. Osnovna šola Tončke Čeč je obstajala. A nagrada z njenim imenom? Kaj je to?

Prvič sem slišal zanjo, ko jo je leta 1997 dobil Iztok Kovač in me vprašal »a ti je še nisi dobil?«. Takrat nisva bila več sostanovalca v neugledni vrstni hiši na Kodeljevem, pač pa sva občasno, v neki napol mladostniški samozadostnosti in aroganci, ki naj bi ju že prerasla (ali ju sploh kdaj bova?!), »tekmovala«, kdo je dobil kakšno nagrado, kdo jo bo dobil in kdo jih bo dobil več.

Jaz sem začel za spoznanje bolje, a me je hitro prehitel: leta 1993 je v Londonu dobil nagrado časopisa Time Out za plesno predstavo Kako sem ujel sokola, naslednje leto nagrado Prešernovega sklada, prav tako za Sokola, in potem je šlo samo še naprej v svetlo prihodnost plesne in koreografske institucije. Poleg vsega pa je prestopil še v drug medij in dobil kopico nagrad za plesne filme, ki jih je delal skupaj s Sašem Podgorškom. Jaz sem ostal v istem mediju in bil obsojen na njegovo revščino in njegove neizprosne zakonitosti; postavi se v vrsto in čakaj. Če boš vztrajen in prijazen, se ti bo nasmehnila sreča. Mogoče.

Seveda me je ob omembi nagrade najprej in najbolj zanimalo, ali je nagrada denarna. Ali k njej sodi tudi kuverta. In nagrada je bila denarna. Človek se verjetno najbolj razveseli denarja, na katerega ne računa. (Danes se v enaki meri razveseli tudi denarja, na katerega računa in ki naj bi bil samoumeven – plačila za dobro opravljeno delo.) Denarja, ki ga dobi za zasluge. Sploh se ga razveseli, če se poklicno ukvarja z dejavnostjo, katere temeljna lastnost je: urjenje v različnih oblikah beračenja. S književnostjo. Ampak pustimo zdaj te pritlehne argumente in razprave in se, dokler smo še siti in na toplem, podajmo pred vrata metafizike same; z nagrado občutek pomembnosti naraste in delo se začne svetiti, kot bi vstopilo v nekakšno pozlačeno mašo. Sklenil sem, da se postavim v vrsto.

Moja računica je bila jasna in preprosta. Leta 1996 sem dobil nagrado Prešernovega sklada in sem si mislil: lokalna Prešernova ne more mimo mene, saj bi se podeljevalci pravzaprav osramotili, če me ne bi nagradili s plaketo in seveda tudi s kuverto. Ampak v provinci nikoli ne veš, in če hočemo biti eksaktni in natančni: v prestolnici veš še bistveno manj.

Ko sem dobil nagrado Prešernovega sklada, sem nastopil v Delavskem domu v Trbovljah. To je bil nekakšen nastop z zamikom. Oddaljeni odmev nagrade. Načrti so bili seveda velikopotezni in zadeva naj bi bila veličastna kot koncert skupine Laibach na domačem terenu. Dva fotelja na ogromnem gledališkem odru, v enem jaz, v drugem Roman Kukovič – utelešenje renesančnega človeka v slogu in duhu Leonarda, ki je šel skozi različne poklicne metamorfoze, med drugim je bil nekoč samouk veterinarski vajenec, ki je po okoliških vaseh cepil krave, v tistem času pa direktor lokalne televizije. Gledalci so v njem prepoznali inkarnacijo šefa CNN in ga ljubkovalno in hkrati tudi zavistno imenovali – Ted Turner. On o tem seveda ni vedel popolnoma nič.

Za glasbeno spremljavo je skrbel najboljši slovenski bend, skupina Hiša. V dvorani je petsto sedežev. In večina teh sedežev je bila praznih. Ne vem, koliko ljudi je bilo, a tudi če jih je bilo sto – in bilo jih je seveda precej manj kot sto – je bila dvorana zaradi svoje velikosti še vedno videti strašljivo prazna. Kot nekakšno temno žrelo, ki se počasi dviguje in med dviganjem prežvekuje in golta temo. Bili smo nekje v surrealističnih sanjah; med veličastjem in bizarnostjo. Manjkale so samo še ure, ki bi se topile, in goreče žirafe.

Z Romanom imava dolgo zgodovino veseljačenja po lokalnih gostilnah in pogovorov o velikih temah, o nesmrtnosti in kar je tega, zato sva hitro našla skupni jezik in naredila načrt, kako naj bi prišel do plakete Tončke Čeč. Sklenjeno je bilo, da bo najbolje, če si kar sam napišem predlog (utemeljitev) in pripišem zasluge, kajti sam naj bi najbolje poznal svoje delo. To je bil precej zanimiv izziv, saj je bilo treba najti pravo mero med brezsramnim hvaljenjem in racionalno distanco, in to je bil hkrati tudi zelo težaven izziv, saj je bila tedaj prava mera zame čista španska vas. Roman pa naj bi dodal piko na i, podpis. Rečeno, storjeno. Plovba med Scilo in Karibdo se je izkazala za uspešno.

Kdo me je obvestil, da sem nagrado dobil, se ne spominjam, zato ne morem zapisati stavka, podobnega začetku detektivskega romana: sedel sem na kavču, ko je zazvonil telefon. Zagotovo pa je k njej precej pripomogel Aleš Gulič. Aleš je bil vedno moj zaveznik.

Po prejetju nagrade Prešernovega sklada me je popadla nekakšna modno-stilistična ekskluzivnost; prenehal sem nositi oblačila, ki sem jih nosil desetletja, in se začel oblačiti izključno v obleke, ki sem jih kupil v Trstu. Imel in nosil sem svetlo obleko, temno obleko, srednje temno obleko, obleko z ruskim ovratnikom, obleko s klasičnim ovratnikom, črno srajco, belo srajco z manšetnimi gumbi. Ko jih je na neki otvoritvi v Moderni galeriji opazil Alan Hranitelj in me pohvalil, sem pomislil, da mi tudi nagrada za najbolje oblečenega Slovenca ne uide. In glej, čudo: če sem bil tako napravljen, so se začeli ljudje do mene vesti popolnoma drugače. Name so začeli gledati kot na uslužbenca ministrstva za raziskovanje rud in tratenje časa, se pravi kot na pravega, avtentičnega državnega uradnika. Nekoga z resnim poklicem. V očeh okolice sem doživel nekakšno prerojenje. Rojstvo človeka iz duha obleke.

Kot večina podelitev nagrad, ki sem jih dobil, je bila tudi ta v času mraza, teme in ostalih neprijetnosti, ki jih s seboj prineseta oba žalostna letna časa. V februarju leta 1998. V tem času so vse nesrečne obletnice, po katerih se ravnajo podelitve. Plaketo Tončke Čeč naj bi dobil v Delavskem domu, na istem odru, kjer smo izvedli skoraj surrealistično predstavo. Ne vem, ali je bil kakšen kulturni program; mogoče je bil in so prebrali izstopajoč odlomek iz mojega pisanja. Niti ne vem, ali je bilo v dvorani kaj več ljudi, kot jih je bilo, ko sva z Romanom zleknjena v foteljih modrovala. Modno navdušenje se me ni več tako oklepalo in držalo. Vrnil sem se k starim navadam, a takrat sem bil vseeno oblečen v obleko ali pa sem imel na sebi vsaj suknjič.

Spomnim se, da sva z Natašo sedela precej blizu odra in da je eno vrsto za nama sedela moja mama. Vsi smo bili napeti, nekako na trnih, skrbelo nas je, kaj se bo zgodilo s kuverto in kako bo ta kuverta predana, če bo sploh predana. Skrbelo nas je, da se ni celoten postopek čez noč spremenil in nagrada pomeni samo še čast in slavo, ne pa tudi krvavo potrebne materialne stimulacije. Včasih mi je kakšna nagrada – enkrat celo snemanje reklame za televizijo, v kateri sem igral samega sebe – finančno zapolnila luknjo v proračunu in mi dejansko pomagala plačevati stroške in preživeti. A takšno zanašanje na čudeže in nenadno milost je skrajno stresno.

Prebrali so utemeljitev, ki je bila pravzaprav le malo skrajšan tekst, ki sem si ga napisal sam. Dobesedno isti tekst. Ob tem bi se lahko počutil kot razigran navihanec, ki je ušpičil nekaj smešnega in zabavnega, a počutil sem se samo čudno. Skoraj zoprno. Skoraj kot krivec. Ko so me poklicali na oder, sem bil že čisto obupan. Sploh ker sta bila tam le plaketa in kip. Le kje je kuverta? Šel sem po stopnicah in se približal podeljevalcem. Ne vem točno, kdo mi je podelil nagrado. A zdi se mi, da spodnji sosed, ki je bil takrat predsednik občinskega sveta. Premikal sem se kot v sanjah, in ko so mi že segli v roke in mi dali plaketo in so se pripravljali, da mi dajo še kip, je izza zavese nenadoma stopila ženska, očitno občinska tajnica, pravzaprav ni stopila, ampak se je dobesedno prikazala kot nekakšen deus ex machina, in podeljevalcu izročila precej debelo kuverto, ta pa je kuverto, nekako diskretno, da se ne bi preveč videlo, izročil meni. Moja mama v dvorani je skoraj zavriskala od veselja. Jaz, ki sem bil na odru, si česa takšnega seveda nisem smel in mogel privoščiti. Še kar so bili lepi časi neobdavčenega denarja. Dobil sem protivrednost kakšnih 3000 mark, kar ni bilo slabo. Bilo je celo zelo dobro.

V našem kvantitativnem vesolju, v našem sistemu točkovanja, ki pisatelju omogoči, da dobi štipendijo in s tem posledično, da preživi, plaketa Tončke Čeč ne prinaša veliko točk, če prinaša sploh kakšno. A v neki imaginarni hierarhiji mojih nagrad, ki je seveda tudi sentimentalna, ali pa samo in zgolj sentimentalna, je čisto na vrhu, skupaj z diplomo, ki sem jo dobil kot srednješolec, ko smo zmagali na lokalnem srednješolskem prvenstvu v malem nogometu. In tudi plaketa sama, ki je delo Miše Janeza Kneza, je daleč najlepša plaketa, kar sem jih dobil. Notri je nekakšen popartističen, warholovski portret narodne herojinje, ki izdaja točno tisto, kar sem napisal: ponos, trmo, kljubovalnost, a hkrati tudi milino, ki se bo vsak hip spremenila v nasmeh.