Vendar pa zadeve niso tako preproste, kot bi se zdelo na prvi pogled. »Korenina je primerna za puškina kopita. Ampak glejte, sam se niti ne bi matral s tem drevesom. Ni nujno, da bi ti to kdo plačal. Sploh ni nujno,« je glasno pomislil obiskovalec četrtkovega lesarskega skupa v Slovenj Gradcu z belokranjskim naglasom, s katerim smo se podružili pred veliko orehovo korenino.

V četrtek se je na prelep sončen zimski dan na ogledu licitiranih »vrednješih sortimentov lesa« v Slovenj Gradcu zbralo več sto obiskovalcev. Praznik za oči in nozdrvi, v kolikor seveda niste nahodni in nesposobni vonjati dišeče padlo lesovje. Bolj ali manj je šlo za predstavnike zainteresirane javnosti, mizarje, gozdarje, lesne strokovnjake, torej ljudi, ki jih les zanima profesionalno. Krožili so med tisoč petsto vrhunskimi debli različnih drevesnih vrst, ki so ležala na parkirišču, si jih ogledovali in primerjali ceno, za katero so bila prodana, z lastnimi vtisi oziroma mnenji. Šlo je torej predvsem za »firbce«.

Večina razstavljenih debel je bila že prodana, saj so sodelovala na dražbi, ki je potekala ves minuli mesec, licitiranje pa je potekalo po tako imenovanem sistemu »zaprtih kuvert«. Podobno kot naj bi se svoje čase, ko je bila družbena toleranca za takšne pojave v teh krajih večja, licitiralo ponudbe za gradnjo predorov in je ekipa SCT, ko je zvedela za ponudbo konkurentov, zamenjala disketo s ponudbo, a bila pri tem zasačena, ker je bila druga disketa drugačne barve od prve.

»Ne, tega tukaj ni. Kupci niso vedeli drug za drugega oziroma niso vedeli za ponudbe konkurence,« je naš preprost pomislek kategorično zavrnil gospod Jože Jeromelj iz društva lastnikov gozdov Mislinjske doline, ki je dražbo hlodovine organiziralo. Letos že sedmič.

Prireditev se je v tem času vidno razvila: 1597 hlodov, kolikor jih je bilo v ponudbi, je še enkrat več kot na prvi dražbi pred sedmimi leti. A število kupcev je bilo vsega 25. Ta manjšina je pokupila 1551 debel. In samo 46 debel je ostalo neodkupljenih. Med njimi so bila pretežno debla slive, nekaj jablan, par bukev, črna jelša, gorski brest in par hrušk. Te vrste lesa v teh časih niso modne. Za razliko od gorskega javorja, ki je tudi letos, tako kot lani, najbolj iskana vrsta, saj je bilo za 408 debel oddanih 1197 ponudb, deblo te vrste pa je doseglo tudi najvišjo ceno za kubični meter, kar 6181 evrov. Šampionsko, 8,1 metra dolgo javorjevo deblo s premerom 55 centimetrov, torej 1,93 kubičnega metra javorovine, je bilo letos prodano za 11.894,85 evra. Kupcu iz Madeire na Portugalskem. Podobno kot je 2,5 metra dolg gorski javor premera 67 centimetrov za 3084,95 evra kupil Američan, zastopnik podjetja Michael Becker Fine Violins Ltd. iz Park Ridga, predmestja Chicaga, kjer omenjeno družinsko podjetje izdeluje violine oziroma godala.

»Američan je letos kupil poskusno. Pravi, da mu je slovenski les izjemno všeč in da v ZDA nimajo takega. Kupil je še en javor ter eno resonančno smreko,« je bil gospod Jeromelj izjemno zadovoljen z internacionalizacijo dražbe na parkirišču firme Prevent. Violine so sicer narejene iz smrekovega in javorjevega lesa. Zgornji pokrov, duša in rebro so iz smreke, spodnji pokrov, vrat in obod pa iz javorja. Smreke, ki so primerne za izdelavo godal, se imenujejo resonančne smreke, njihova značilnost pa je enakomerna struktura, ki je prepoznavna po branikah, letni prirastni plasti, ki se druga od druge ločujejo po mejnih črtah, ki jih drevesni laiki poznamo kot letnice. Najkvalitetnejše vrste lesa imajo v enem centimetru tudi do 15 branik. V Sloveniji tak les raste na Pokljuki ali na Jelovici.

Bolj za davek bo, ha ha

Toda mit, da je Antonio Stradivari, slavni italijanski izdelovalec violin, nekatere izmed svojih dandanes milijone vrednih godal izdelal celo iz lesa iz slovenskih gozdov, ni verjeten. Gospod Niko Torelli z Gozdarskega inštituta Slovenije v svojem strokovnem zapisu o lesu in godalih omenja hipotezo, ki izhaja iz podatka, da je leto pred Stradivarijevim rojstvom v Evropi nastopila sedemdesetletna »mini ledena doba« (1645–1715), znana kot Maunderjev minimum, poimenovana po astronomu E. W. Maunderju, ki je dokumentiral zmanjšano solarno aktivnost v tem obdobju. Omenjeni avtor navaja hipotezo, da so se Stradivari in drugi cremonski goslarji domnevno oskrbovali z lesom iz današnjega krajinskega parka Paneveggio v vzhodnem delu Trientina oziroma da so zven stradivarkam dale smreke, ki so zrasle v trdih pogojih mini ledene dobe, v vsakem primeru pa naj bi le višinska smreka s severnih pobočij, kjer so tla plitva in revna, zime pa ostre, dala gostejši les z ozkimi branikami.

»Le kaj si mislijo te smreke nad nami?« se je v četrtek opoldan pohecal foto partner Cjuha ob pogledu na smrečje, ki raste na pobočjih, ki obkrožajo Preventovo parkirišče, torej z neposrednim pogledom na njihove padle sestre ter ostalo bližnje sorodstvo spodaj. Odgovorim mu, da se na račun bivanja v soseščini »pokola« bržkone lahko počutijo varne, kot temnopolti služabnik iz filma Django. Končala sva prvi obhod med debli in obiskovalci, si privoščila pleskavico za 5 evrov, obrok pa dosladila s prvokategorniškim pecivom na stojnici Društva kmetic Mislinjske doline, na kateri sva ob potičkah, orehovih rogljičkih in še par zadevicah predvsem elegantno dokončala pladenj s pecivom s čokoladnim prelivom. In ga zalila z okusnim čajčkom. Na kamionu so nažigali narodnjake mladi Mislinjčani. Vrhunski zgodnjefebruarski dan.

Tako prodajalci kot kupci so ostajali bolj ali manj skrivnost. Z redkimi izjemami, kot sta bila zakonca Zafošnik z Lovrenca na Pohorju, ki živita od lesa in mlekarstva, obenem pa hodita še v službo. Pred šestimi leti sta prevzela kmetijo. Za sedem metrov dolgo, 85 centimetrov debelo oziroma 3,97-kubično smreko, ki je bila razstavljena pod evidenčno številko 1156 in ki se bo preselila v Švico, sta iztržila 2657,37 evra. »Nisem pričakovala takšne cene, sicer pa 2000 evrov niti ni ne vem kakšen denar. Bolj za davek bo, ha ha,« pove gospa Fabricia. »Vse, kar je več od 300 evrov, je pika na i. Odpeljati deblo na takšno licitacijo je tvegano, saj ne veš, kakšno ceno lahko pričakuješ. Lahko se ti zgodi, da niti stroškov ne moreš pokriti. To smreko sva posekala prav z namenom, da jo ponudiva tukaj. Res je lepa, ima gosto in enakomerno rast, čeprav moram reči, da mi osebno niti ni tako zelo všeč,« pa doda njen soprog. Seveda zadovoljen.

Če se vrnemo na začetek zapisa, povejmo, da je bil trimetrski polkubični oreh prodan za 718 evrov, kar sicer znaša 1323 evrov za kubik, vendar pa bi njegov lastnik za to, da bi iz njega iztržil še kaj več od pokritja stroškov, moral počakati še lep čas. »Tale smreka, pred katero stojiva in ki je zvita, ni uporabna za kaj drugega kot za umetniški izdelek. Ko pride do take debeline, se drevo armira. Začne se ojačevati s strani. Samo sebe. In tako dobimo te zavitosti. Nekdo je v tem deblu videl svoj interes in zanj ponudil 1400 evrov, kdo drug pa zanj ne bi ponudil nič. Enako je z modnostjo javorja. Nedavno tega ni bil vreden nič oziroma se ga je sekalo za drva, še prej, pred leti, so imeli prav z njim mercedesi prevlečene svoje armaturne plošče.

Vendar pa je pri lesu tako, da ga posekaš takrat, ko ga lahko prodaš, za razliko od prašiča, ki ga moraš zaklati, ko doseže zrelost. Zato so licitacije tveganje. Ker posekaš drevo na slepo in so lahko stroški celo višji od cene, ki jo dosežeš. Oreh na primer letos ni dosegal takšne cene kot na prejšnjih licitacijah, in tudi javorju rebrašu je zaradi povečane ponudbe po rekordni prodaji v prejšnjih letih cena letos padla. Ni rečeno, da bo čez trideset let moda enaka. Gre predvsem za okus. Ta hip je v modi furnir iz javorja, čez nekaj let bo zagotovo kaj drugega. Je pa po drugi strani spet res, da kmet na licitaciji lahko zasluži tudi bistveno več, kot če bi prodajal preko rednega trgovca,« razloži zadeve gospod, za katerega se izkaže, da je profesor na srednji lesarski šoli, ki je na razstavo debel pripeljal svoje dijake in je z zaznavnim entuziazmom fotografiral njemu všečna debla. Tistim letos ignoriranim slivam se torej kaj hitro lahko zgodijo bolj ugodni časi. Relativno ugodnejši seveda.

V Sloveniji se izteka dvajsetletno obdobje koncesij, ki so jih za sekanje dreves pridobila določena podjetja, obenem pa se obeta sprejem novega zakona, ki naj bi zadeve zastavil drugače. V času po osamosvojitvi se je lesnopredelovalna dejavnost skrčila, trenutno prevladujoče mnenje pa je, da Slovenci s svojim lesom ne zaslužimo toliko, kot bi lahko. Ker ga večino izvozimo kot surovino, torej prav na način, kot so se debla prodajala na koroški dražbi. Predvsem nimamo žag oziroma kompletne predelovalne verige, ki bi les predelovala v končne izdelke, ki so seveda dražji kot surovina. Posredi so tudi domnevno koruptivna dejanja, ko naj bi koncesionarji les prodajali v tujino po prenizkih cenah oziroma bogateli na račun brezkompromisne sečnje kvalitetnega lesa in prodaje za nizko ceno. Na to je posebej opozorila lanskoletna oddaja Pogledi Slovenije, v kateri so kolegi z RTVS ponudili podatek, da je bil na primer leta 2007 donos v koncesijskih gozdovih štirikrat manjši, kot bi moral biti, zaradi česar je bila država prikrajšana za 24 milijonov evrov.

Plačilne nediscpline ni bilo

Da se je poslovalo predvsem za lasten žep, nenazadnje dokazuje tudi to, da država v zadnjih letih od koncesijskega poseka pobere bistveno več denarja, kot ga je v »divjaški preteklosti«. V gozdarske posle se je tedaj vmešala tudi (tedaj Kosova) protikorupcijska komisija, ki je ugotovila, da je vodstvo sklada kmetijskih zemljišč zavestno kršilo navodila vlade, s čimer so vsi koncesionarji, ki so poslovali na ta način, prišli do visokih premoženjskih koristi.

V to, da je prekupčevanje z lesom nadvse zvijačna dejavnost, ne gre dvomiti, vendar pa je po drugi strani na mestu vprašanje, ali ni zamisel, da bi v Sloveniji vzpostavili avstrijski model trženja lesa, ki predvideva kompleten sklop postopkov od posekanega debla do končnega izdelka, v resnici zgolj sanjarjenje oziroma nerealno posnemanje Avstrijcev, ki so Slovenijo v zadnjih letih sicer spremenili v lesno »banana republiko« oziroma eno od svojih surovinskih baz. Na vprašanje, zakaj so se v Sloveniji zaprle številne žage oziroma zakaj so slovenske žage nekonkurenčno majhne, gospod Igor Milavec, direktor Združenja lesne in pohištvene industrije pri Gospodarski zbornici, pojasnjuje: »Šlo je predvsem za gospodarstvu in konkurenčnosti nenaklonjeno okolje. Prevelika obremenitev podjetij je namreč pobrala preveč razvojno nujne akumulacije, zato so lesnopredelovalna podjetja še pred krizo vlagala v razvoj kar sedemkrat manj na zaposlenega kot avstrijska lesnopredelovalna podjetja. V zadnjih letih so svoje opravili tudi privatizacija, globalna kriza in kreditni krč, zato se podjetja še vedno zapirajo. Navedeno velja za celotno lesnopredelovalno panogo in s tem v precejšnji meri tudi za žagarske obrate.«

Od 1100 evrov, kolikor znaša povprečna plača v dejavnosti, 514 evrov pobere država, pravi prvi človek lesarske industrije in dodaja: »Iz sto kubičnih metrov hlodovine se da ustvariti eno delovno mesto, in glede na to, da bomo kmalu izvozili 400.000 kubičnih metrov hlodovine, to pomeni izgubo okoli 4000 delovnih mest. V Avstriji je lesnopredelovalna panoga močno povezana s celotnim gozdno-lesnim sektorjem, vsi, od lastnikov gozdov do gozdarjev in predelovalcev lesa, pa se zavedajo pomena predelave lesa. Tako so se že pred dvajsetimi leti vsi deležniki gozdno-lesne verige dogovorili, da bodo oddvojili po nekaj deset centov od vsakega kubičnega metra posekanega lesa in s temi sredstvi sofinancirali delovanje Proholza, ki je odigral pomembno vlogo pri prilagoditvi oziroma prestrukturiranju sektorskih podjetij za globalno konkurenčnost. Enak cilj imajo tudi država, regije, občine. To se na koncu pozna povsod, tudi pri uspešnem trgovanju z lesom.

Pri nas smo ta proces zastavili šele v zadnjih letih, čeprav je že opazno bistveno drugačno razumevanje pomena rabe lesa in njegove predelave doma, tako na ravni države kot v očeh javnosti. Je pa desetletja dolg negativni trend pustil hude posledice, temu se je pridružila še huda gospodarska in družbena kriza v Sloveniji. Zato bomo najprej potrebovali nov družbeni dogovor, kjer bomo realno ocenili izjemno težak gospodarski položaj in iz te trde realnosti zastavili novo razvojno smer.«

Problem je torej država, ki je po eni strani preobremenjujoča pri obdavčenju dela, hkrati pa skorumpirana ter nedosledna pri zaračunavanju pripadajočih koncesnin. Pa še nekaj velja omeniti, kar je navrgel gospod Jeromelj: da tujci za razliko od domačih kupcev plačajo takoj. »Avstrijec plača v osmih dneh, naši v nekaj mesecih ali nikoli.« Plačilna nedisciplina pa je zelo pomembna domačijska banalnost oziroma poslovna okoliščina, zaradi katere je propadel marsikateri podjetnik, ki nanjo ni računal. Tudi v tem smislu, je bila koroška dražba butičnih primerkov lesa za domače lesarje poseben praznik. Poleg tega, da je les dosegel primerno ceno, so bili tudi nemudoma izplačani. Seveda pa se življenja ne da načrtovati na predpostavki, da ti bo uspelo enkrat na leto prodati prestižen hlod.

Kako sta že rekla zakonca z Lovrenca? Za davke...