»Nacionalni program za kulturo predvidi usmeritve na področju investicij ter pravne, finančne in organizacijske usmeritve, ki so potrebne za njegovo uresničitev na državni in lokalnih ravneh,« je bilo zapisano v veljavnem ZUJIK iz leta 2007. Novi osnutek ZUJIK nima te natančnosti, obvelja splošna opisna forma brez pravne, finančne in organizacijske usmeritve. Odlično, osnutek seznama strateških želja (NPK) so za nazaj v osnutku krovnega zakona omilili. Kar nekaj krepkih členov naprej so zapisali, da »minister lahko do izdaje odločb ustavi postopek javnega poziva ali javnega razpisa«, nadaljujejo, da mora ta biti objavljen na istem mestu kot razpis, da mora to utemeljiti in obvestiti stranke. Kar pomeni, da razpisi, ki jih je minister lani ukinil, niso imeli zakonskega kritja. Ga je kdo upravičeno tožil? Sedaj si je zagotovil, da bi bilo morebitno podobno početje v bodoče legalno. Minister se zaveda, da so časi hudi, za vsak slučaj ima sanjski seznam želja pri roki, realnost pa kroji drugačne zakone. Previdnosti ni nikoli preveč.

Manj previdni so v členih, ki govorijo o zloglasnih koncesijah. Ljudstvo v tem vidi nišo za privatizacijo javne infrastrukture. Postopek oddajanja javne infrastrukture (po zgledu zdravniških koncesij?) ni določen z uredbami, ni jasno opredeljen, niso popisana pravile igre, od tod (upam, da neupravičena) skrb in smrad po privatizaciji. Koncesija sama po sebi ni nujno slaba, če ima varovalke. S koncesijami bi lahko, recimo, nevladne organizacije prišle do javne infrastrukture. Toda če so nevladne organizacije le korenček, ki zakriva macolo in marš »razprodaje«, potem lahko samo upamo, da ne bo slepa vera v prostorsko enakost zameglila pogleda na brutalne žrtve prve bojne linije.

Četudi se, kot je zapisano v uvodu, osnutek ZUJIK osredotoča na red v javnih zavodih, se bom pomudila pri področju samozaposlenih. Se opravičujem, ker težko zlezem iz svoje kože. Končno bo veljalo, da nevladna organizacija, ki pridobi evropska sredstva, avtomatično dobi tudi delež domačega budžeta. Honorarci, ki bodo sodelovali z javnim zavodom, ne bodo priznani kot strošek dela, ampak jih bodo plačevali iz programskega denarja. Kar seveda dodatno udari javne zavode, honorarci prav gotovo ne bodo brez posledic. Če se hoče umetniško bitje vpisati v razvid samozaposlenih in pridobiti pravico do tega, da mu država plačuje prispevke, je sicer lahko tujec, toda novost je, da mora davke plačevati Sloveniji.

Sledi še bolj pasja poteza: minister se samostojno odloči, kdo se vpiše v razvid, o tem, ali je oseba primerna, da ji država plačuje prispevke, pa se posvetuje s komisijo. Očitno bi radi superpozicijo ministra utrdili. Bomo dobili okronano glavo, ki bo z žezlom milostno ali brutalno delila pravico do vpisa v razvid? Za nevladne organizacije predlagajo, da dobijo, potem ko oddajo razpisno dokumentacijo in jih komisija požegna, zgolj 25 odstotkov avansa, ostalo po realizaciji prijavljenega projekta ali programa. Kar diši po zakreditiranosti. Podobno kot se plete genialna zamisel po rtv-jevskih glavah: zunanjim producentom bodo dali odstotek sredstev ob začetku filmskega projekta, odstotek vmes, ostalo pa, ko bo film narejen. Zakaj ne bi kar takoj ukinili domače tv filmske produkcije, namesto da jo ubijajo na sto obrokov? Tako kot v osnutku NPK tudi tu omenjajo slovite, zloglasne tarifnike. Ne vemo, ali bodo veljali za vse enako, samozaposlene in zaposlene.

S tarifniki je hudič. Vlada, ne stanovska društva, jih bo določila in bodo morali veljati. Če denarja na projektu ne bo dovolj, se tarifnika za honorarje ne bodo mogli držati (vsi pa radi popuščamo, samo da delamo), in bomo tako kršili vladno uredbo. Začarani krog. O tem, da bi status samozaposlenih urejali tako, da bi postali enakovredni državljani – nič. Tudi zadnji davčni tektonski premiki jih ne motijo. Mimogrede, civilno družbo v ministrskih postopkih in odločanjih še vedno sestavljajo nacionalni svet za kulturo, strokovne komisije in mrtvoudna Kulturniška zbornica. Niso spregledali, da zbornica ne dela, to, da ne dela, jim očitno zelo ustreza.

Sedaj bom prevozila počez mnogih ovinkov, ker se je nujno treba ustaviti pri paradoksih. Direktor javnega zavoda bo lahko dvakrat zapored kandidiral in zmagal. Toda posredi je usodni telefon: razen, če ga ne bo ustanovitelj sam in neposredno povabil. Halo, kdo je na drugi strani telefona?! Potres v občinah bi moral sprožiti predlog v osnutku, da ne glede na to, kdo je ustanovitelj javnega zavoda (država ali občina), financer imenuje večino članov sveta. Ohranjajo zmedo pri javnih zavodih, ki jih je ustanovila občina, financira pa jih država, tega ne urejujejo. Toda z imenovanjem večine članov sveta občinam jemljejo avtonomijo. Še bolj navdihujoča in neurejena ostaja pozicija strokovnih komisij. Njihov namen je svetovanje ministru. Če pa bodo pri javnem zavodu dvakrat zapored ocenili, da je delo zavoda slabo – direktor leti iz službe. Tu pa očitno imajo odločilno moč. Ampak glavno je, da so uredili promet in postavili prometne znake v javnih zavodih. Vse ostalo bodo urejali drugi. Ali pa se bo sesulo.