Danes, pet, šest let pozneje, je »nordijski tiger« spet bubreg v loju, najhujše krize menda še od vojne za polenovko z Anglijo pa se državljani spominjajo kvečjemu kot polarne nočne more. Kako se je Islandija izvlekla iz krempljev svetovne krize? Pravzaprav zlahka: delala je vse nasprotno od ostalih držav, ki jih je prizadela kriza.

»Dovolili smo, da banke propadejo,« je preprosto, kot bi razlagal recept za polenovko, islandski predsednik Ólafur Ragnar Grímsson pojasnil osuplim oligarhom in finančnim genijem na Svetovnem gospodarskem forumu v Davosu. »V čem se banke razlikujejo od podjetij iz drugih panog? To so zasebna podjetja, in če delajo napake, morajo bankrotirati,« je nato razložil še v intervjuju za Deutsche Welle. »V nasprotnem primeru bankam sporočamo, da lahko poslujejo z velikimi tveganji: če so uspešne, si izplačujejo kraljevske nagrade, če niso, pa račun plačajo davkoplačevalci.«

Jebiga, samo spomniti se je bilo treba: vprašanje, ali bodo davkoplačevalci plačali račune grabežljivih bank, je Islandija povsem nepričakovano in revolucionarno, na grozo in jezo MDS in šefov svetovne finančne mafije, zastavila – davkoplačevalcem samim. Nakar so, kot da ni že to samo po sebi dovolj noro, nerazumni in čudni severnjaki iz nekega razloga na referendumu s severnokorejsko 93-odstotno večino zavrnili idejo, da bi iz svojega žepa plačali dolgove pohlepnih zasebnih bank. In Islandija je, glej gospodarsko čudo, ozdravela.

Kulturne razlike med severom in jugom so res ogromne. Včasih je prav težko razumeti te trapaste Eskime.

Nekoč davno je bila Slovenija naša jugoslovanska Islandija. Mi ostali nismo razumeli nič od tega, kar so govorili in delali ti trapasti Eskimi, bili smo sveto prepričani, da bodo z odhodom z jugoslovanskega trga tam gori zmrznili in veličastno propadli, toda v manj kot dvajsetih letih se je Slovenija prelevila v »alpskega tigra«, in ko se je leta 2008 zavalil globalni finančni cunami – prav v dneh, ko je bila Islandija na robu bankrota in srednjeveške lakote, dolgovi njihovih bank pa so dosegli sto milijard dolarjev, torej celih sedem ali osem islandskih bruto družbenih proizvodov skupaj – se je Slovenija zviška smehljala z javnim dolgom komaj dvajset odstotkov BDP.

Danes, štiri, pet let pozneje, se zviška smehlja arktični mali velikan, pije koktajle v toplem termalnem bazenu in svetovnim finančnim gurujem predava o osnovah ekonomije, slovenski alpski tiger pa se je sploščil v človeško ribico na robu izumrtja. Kako se je zdrava in stabilna Slovenija znašla tako ujeta v krempljih svetovne krize? Pravzaprav zlahka: vse je delala tako kot vsi drugi. Torej nasprotno kot Islandija.

»Nismo dovolili, da bi banke propadle,« nekako tako bi, kot da razlaga najpreprostejši recept za varen samomor, odgovoril slovenski finančni minister Janez Šušteršič, če bi ga kdo na Svetovnem gospodarskem forumu vprašal, kako pravzaprav je propadla Slovenija. »Nova Ljubljanska banka, Abanka Vipa in Nova Kreditna banka Maribor bodo morda potrebovale še malo dodatnega kapitala,« so bile besede ministra Šušteršiča konec prejšnjega leta, ko so izgube nenasitnih slovenskih bank strmoglavo drvele proti stotim milijonom evrov, belgijska KBC pa je napovedala umik iz zavožene Ljubljanske banke in jo, povsem razumno in logično, prepustila – slovenskim davkoplačevalcem. Ki so predtem, lani poleti, vanjo za vsak primer veselo usuli pol milijarde dolarjev.

Kar pa se tiče neverjetne neumnosti z daljnega severa, revolucionarne eskimske ideje, da se to vprašanje – ali naj davkoplačevalci plačajo dolgove grabežljivih bank – na referendumu zastavi davkoplačevalcem samim, jo je v Sloveniji še pravočasno, pred mesecem ali dvema, preprečilo ustavno sodišče.

In tako se je zgodilo, da se je prav v dneh, ko je islandski predsednik Ólafur Grímsson v Davosu pojasnjeval hladnokrvno likvidacijo pohlepnih bank, zavožena »alpska tigrica« Slovenija znašla kot talec neke take ustanove, zaradi katere ni le zapravila ves denar, ampak tudi ves nekdanji evropski ugled, zaradi Nove Ljubljanske banke je vstopila v odprto vojno z vsemi, se polno mobilizirala za obrambo in rešitev navadne dobičkarske bande, kot bi šlo za nacionalno svetinjo pod zaščito države in Unesca, kot da bi bila ta bančna luknja brez dna sama Postojnska jama.

Ko so tako doni največjih familij svetovne ekonomske em-em-afije s pritajenim dihom poslušali, kako so Islandci svoje banke preprosto prepustili bankrotu, je malo bolj proti jugu celoten slovenski narod s pritajenim dihom spremljal pogajanja svoje vlade o dolgu Ljubljanske banke. Prepričan, kot sicer vsi južno od Islandije, da so pohlepne oderuške banke strateške nacionalne trdnjave.

Saj pravim, kulturne razlike med severom in jugom so ogromne. Včasih je res težko razumeti te trapaste Eskime.