»Od ukinitve samostojnega ministrstva je minilo leto dni, zato je čas, da ponovno odločno zahtevamo njegovo vrnitev,« pravi programski direktor Evropske prestolnice kultureMitja Čander, ki se mu pri pobudi pridružuje direktor Javnega sklada za kulturne dejavnosti (JSKD) Igor Teršar. Konkretneje, gre za predlog političnim strankam, da se zavzamejo za postopek spremembe zakona o vladi, ki je prejšnje ministrstvo za kulturo povezal z resorji izobraževanja, znanosti in športa (MIZKŠ).
Zanimivo je, da sta se v pobudi povezala prav Čander in Teršar. Prvi je prvopodpisani pod lansko peticijo proti ukinitvi samostojnega ministrstva, hkrati pa velja za aktivnega in vplivnega mnenjskega vodjo v kulturi. Težje bi to trdili za dolgoletnega direktorja javnega zavoda Igorja Teršarja. Ne preseneča torej, da je tiskovno konferenco za oživitev pobude izkoristil Mitja Čander, medtem ko je JSKD očitno zagotovil predvsem tehnično podporo in prostore. Čandra in JSKD sicer povezuje njegova soproga Maja Čepin Čander, ki je tam zaposlena kot sekretarka nadzornega sveta in predstavnica za odnose z javnostmi. Zagotovila je tudi promocijo predstavitve pobude.
Omeniti velja, da je pobuda za vrnitev samostojnega ministrstva po lanskem februarju povsem zamrla. Na vprašanje, zakaj pobuda nima bolj reprezentativne udeležbe, Čander odgovarja, da sta jo s Teršarjem organizirala na hitro, želela pa sta izkoristiti predvsem simbolni čas pred kulturnim praznikom. Vsekakor je čas za pobudo pravi tudi v luči dejstva, da vse kaže, da so vladi in ministru Turku šteti dnevi. Z malce šegavosti bi lahko uporabili tisto staro, a pripravno modrost o crknjenem konju, ki si ga upa vsak brcniti.
Med interesom za kulturo in interesom kulture
Mitja Čander predstavlja razloge za ponovno obuditev pobude z naslednjim pojasnilom: »Mnogi kulturniki, umetniki in intelektualci se angažirajo v družbenem vrenju, a z Igorjem sva v pogovoru prejšnji teden ugotovila, da je treba ob teh širših vidikih angažmaja še enkrat opozoriti na tisto, kar se morda v tej široki razpravi ne zdi toliko bistveno – interes kulture same kot družbenega polja, da se vendarle vzpostavi nazaj samostojni in suvereni resor za kulturo.« Razlogov za to je več. Poleg simbolnega pomena samostojnega ministrstva sta tu še dva praktična, pravi Čander. Le s samostojnim ministrstvom naj bi bilo mogoče vzpostaviti kulturo kot zares vladno kategorijo. Drugi vidik pa je po Čandrovih besedah ta, da je pred nami naslednja finančna perspektiva za črpanje evropskih sredstev. V kolikor kultura ne bo imela samostojnega resorja, obstaja po Čandrovih besedah bojazen, da bo do njih prihajala težje.
Kako samostojno ministrstvo pri tovrstnih prizadevanjih odigra ključno vlogo? »Drugače je, če sedejo skupaj minister za kulturo, minister za šolstvo in minister za zunanje zadeve ter se začnejo pogovarjati o promociji slovenske kulture v tujini ali vključevanju v izobraževalni proces, kot pa če mora to početi državni sekretar.« Čander je prepričan, da je pomembno, da ima resor ministra, ki sedi za vladno mizo in se za svoj in izključno svoj resor tudi zavzema. Tako lažje uresniči cilje kot nekdo, ki ima pod sabo štiri področja.
Nezaupnica združenemu ministrstvu
V širšem kulturnem polju okoli te problematike vlada skoraj idiličen konsenz – samostojno ministrstvo za kulturo je dobra stvar. Med reprezentativnimi društvi smo preverili, ali je samostojnost ministrstva pomembnejša s simbolne ali konkretne plati ter kako vidijo razmerje med javnim interesom za kulturo in interesom kulturnikov. Predsednik Društva slovenskih pisateljevVeno Taufer pravi, da njihovi člani samostojno ministrstvo za kulturo podpirajo, vendar ne zgolj zaradi simbolnega priznanja slovenski kulturi. »Sodimo in iz nekajdesetletne prakse vemo, da slovenska kultura potrebuje neko državno institucijo, da koordinira, podpira, spremlja in povezuje doma in v tujini – pobude, projekte, predloge, zamisli društev, asociacij pa tudi posameznikov iz civilne družbe.«
Zelo konkretni so na društvu Asociacija, kjer samostojnost ministrstva podpirajo z vrsto argumentov. Samostojno ministrstvo ni le v interesu kulturnikov, pač pa tudi v javnem interesu, saj omogoča transparentnejše odločanje in porabo sredstev, lažji odpor proti krčenjem sredstev ter večji pomen in avtonomijo odločitev kulturne politike. Opozarjajo, da smo bili v zadnjem letu priče številnim skrb zbujajočim potezam in napakam, kot so nova uredba o samozaposlenih, spregledani in ukinjeni javni razpisi, neupoštevanje predlogov, nastalih v dialoških skupinah, ter pasiven nastop ministrstva pri zakonskih spremembah, ki zadevajo samozaposlene.
