Lovro Šturm, moralni teolog Ivan Štuhec in član Zbora za republiko Jože Rant so novinarjem povedali, da bo uro in pol trajajoči shod, ki se bo na ljubljanskem Kongresnem trgu začel v petek ob 11.00, minil v znamenju Prešernove Zdravljice. Na srečanje vabijo vse ljudi, ki »v srcu dobro mislijo«. Šturm pravi, da je država v težki situaciji. Po njegovem mnenju čakanje na predčasne volitve za Slovenijo ni dobra rešitev, saj bi bilo to slabo sporočilo mednarodni skupnosti, pri kateri se Slovenija zadolžuje. Kot nujne je naštel vrsto ukrepov, ki jih je med drugim mogoče najti v vladnem programu: konsolidacija javnih financ, likvidnost proračuna, ustavne spremembe na področju referendumske ureditve, spoštovanje fiskalnega pravila, »ki bi ga bilo najbolje zapisati v ustavo«. »To so, poleg reforme trga dela, naloge slovenske države. Ne moremo si privoščiti političnega vakuuma,« je dejal Šturm, ki rešitev vidi bodisi v nadaljevanju dela sedanje vlade bodisi v izglasovanju konstruktivne nezaupnice.
Drugi govorniki še skrivnost
Za petek so napovedani tudi nastopi govornikov, ki so bili v začetku devetdesetih let del »slovenske pomladi«, vendar Šturm imen ni razkril. Janez Janša je bil na petkov shod povabljen, a se ga bo lahko udeležil le, če se bo pravočasno vrnil iz Bruslja, pravijo zboristi.
Socialni aktivist iz Maribora Borut Osonkar pravi, da ga »napoved Zbora za republiko spominja na 'spontane' prorežimske demonstracije v Teheranu, miloševićevske jogurtne revolucije iz časa razpadanja Jugoslavije ali pa na 'čajanke' v ZDA«. Sprašuje se, o čem pravzaprav razglabljajo zborovalci za republiko. »Govorijo o svežih in modernih načinih upravljanja države, ki nenehno večajo in utrjujejo pravno in socialno državo? Se zavzemajo za zaščito pravic vseh kakor koli prikrajšanih ali prevaranih ljudi v tej državi? Razmišljajo o ekonomskih ali ekoloških alternativah? Razmišljajo o moralni prenovi politike in Cerkve? Če tega ne počno v tem prelomnem zgodovinskem trenutku, so irelevantni,« pravi Osonkar.
Andrej Pavlišič, aktivist in poznavalec političnih gibanj, ki v vstajah največkrat deluje v okviru antikapitalističnega bloka, dodaja, da se mu zdi bolj kot Zbor za republiko »pomembno, kaj se bo zgodilo v petek popoldan in kakšna sporočila bodo prišla do izraza tedaj«. V petek ob šestnajstih bo Kongresni trg prevzelo protestno gibanje, ki se bo – kot je zdaj že običajno – od tam preselilo še pred parlament.
»Vstaje so odprle politični prostor za nove diskurze, poglede in ideje. Po vseh slovenskih mestih so ljudje začutili, da ne potrebujejo formalno potrjenega programa ali stranke, če želijo sodelovati v skupnih zadevah,« pravi Pavlišič. »To je že od vsega začetka socialna vstaja in tudi tako imenovano nasilje je avtentičen izraz občutkov ljudi v pogojih totalno napredujoče krize. Kasneje pa so se začeli prvi poskusi, da se prostor spet nazaj zapre.« Po njegovem mnenju je pričakovano, da oblast skuša za samoohranitev ponovno pridobiti kontrolo nad okvirjem, v katerem poteka politična debata.
Zato se mu zdijo zelo velike vzporednice med »levičarskimi« in »desničarskimi« intelektualci: »Zborovanje v Cankarjevem domu (minuli četrtek, op. p.) in zborovanje Zbora za republiko imata podobna izhodišča, ki proizvajajo podoben oblastni govor. Spontana ocena mnogih ljudi, ki so bili v Cankarjevem domu, je, da je bil tudi to poskus zapiranja prostora, da bi rekonfigurirali iste 'leve' sile, od katerih si ni moč obetati nič, razen nadaljevanje obstoječega.«
Protesti rastejo »od spodaj«
Aktivistka z Metelkove Vlasta Nikolič je ob tem opozorila, da so protesti zrasli »od spodaj«. »Predstavljajo pluralnost, udeležujejo se jih tisti, ki doslej niso bili nikoli na ulicah, pa tudi tisti, ki protestirajo že deset let,« je rekla. »V primerjavi s tem je pri shodu Zbora za republiko pomembno vprašanje, od kod izvira in kdo ga je spodbudil. Ni namreč videti, da bi nastal 'od spodaj', ampak je izraz oblastniške politike.« Če se bo kdo raje udeležil shoda Zbora za republiko, ker se doslej v protestih ni prepoznal, ni s tem nič narobe, pravi Nikoličeva. »Treba pa je vedeti, da protesti zaradi svoje pluralne narave ne morejo sami po sebi nikomur ponuditi domačnosti. V protestu si lahko vsak sam ustvari svoj prostor, da se bo počutil kot del protesta. Če pa bo kdo prišel zgolj opazovat, se mu bo vse skupaj morda zdelo čudno. V primerjavi z Zborom za republiko pri nas pač ni vnaprej določenih okvirjev dogajanja.« Nikoličeva priznava, da je aktiviste napoved shoda Zbora za republiko na isti dan, kot so bili napovedani protesti, sprva presenetila. »Takrat je nastalo malo panike,« se spominja. »Zadnji teden pa to ni več tema naših pogovorov. Bolj nas zanima, kaj bomo mi počeli in kaj hočemo sami sporočati. Naša točka konflikta je nasilje države nad ljudmi in zato smo na ulicah.«
Za udeležence Zbora za republiko pa je zagotovo pomembno, da se preštejejo in s tem ocenijo svojo družbeno moč, pravi Pavlišič. »Njihov shod je pokazatelj šibkosti trenutne oblasti in stranke SDS (ki v imenu zbora vabi na proteste, op. p.). Začutili so, da se jim idejna tla, na katerih počiva njihova oblast, sesuvajo pod nogami. Izjemno represivna reakcija policije v ponedeljek v Mariboru je podobno kot že konec novembra potrdila, da je oblastnike strah, saj vedo, da imajo vstajniki prav, in ker dvomijo, da bodo lahko še dolgo zdržali te pritiske.«
