Poleg Mazejeve, ki je opravičila vlogo favoritinje in dokazala, da je letos na vseh področjih, torej fizično, psihično in tehnično, izredno dobro pripravljena, me je izdatno presenetila Ilka Štuhec, ki je izkoristila dobro startno številko. Toda dobra startna številka še nikoli ni zadoščala za odlično uvrstitev. Potrebno je dobro in hitro smučati, kar je Ilki tokrat uspelo.
Tekmovalke, ki so startale za Vonnovo, so bile seveda še posebej hendikepirane, kajti z dodatnim premorom se je živčnost še stopnjevala in tudi koncentracija padala. Tina pa je že pred tem kljub daljšemu odlašanju začetka tekme, ko je večina tekmovalk mislila, da starta sploh ne bo, zadržala osredotočenost. Zasledil sem njeno izjavo, da je ves čas verjela, da tekma bo, in se na start pripravljala, kot da zamude ne bi bilo.
Na prvi pogled je bila proga relativno lahko postavljena, toda dolžina in zlasti slabi snežni pogoji, ki so bili posledica vremena, so jo napravili selektivno in težko. Tina pa je znana, da je v takih pogojih lahko najboljša in je tokrat zasluženo stopila na najvišjo stopničko. Če kdo misli, da je to padlo z neba, se hudičevo moti. Kolikor mi je poznano delo njene ekipe, sem prepričan, da so vse storili za to, da je bila za začetek svetovnega prvenstva optimalno pripravljena. Tudi s tridnevnim počitkom po tekmi v Moskvi.
Znana stvar je, da ko tekmovalci, ki na tekmovanjih, kot so svetovna prvenstva in olimpijske igre, že dosežejo svoj sanjski rezultat, potem z mnogo manj obremenitve startajo v drugih disciplinah. Konkurenci Tine Maze se ni moglo zgoditi hujšega kot to, da jih je že na prvi tekmi premagala in osvojila prvo mesto. Sedaj jo bo zelo težko premagati, jasno pa je, da so napake vedno možne.
