Še huje pa je, da nova Carmen le v redkih momentih nadgrajuje zadnjo postavitev. Francoski režiser mednarodnega ugleda Philippe Arlaud ni v ničemer ubranil svojega slovesa. Njegova režija sicer ni šla proti glasbi in je bila posejana s številnimi samosvojimi prebliski, toda ti niso prinašali bistveno novih vpogledov v znano zgodbo, hkrati pa se niso spojili v enoten interpretacijski koncept. Začelo se je z Moralesovim namigovanjem na posilstvo, vzajemnim pijančevanjem Frasquite in Mercedes ter končalo z Don Joséjevo pomračitvijo uma in bikoborsko smrtjo Escamilla. Vsi ti »dodatki« morda pričajo o režiserjevi inventivnosti, toda ko se sprašujemo, kaj zares povedo, ostajamo zbegani in brez pravih odgovorov. Zato se Arlaudova režija spremeni v odrsko aranžiranje brez pravih dramatičnih zasukov ali atmosferskih podtonov, pri čemer ni v pomoč niti scenografija, ki na ozadje postavlja pejsaže, v ospredje pa rekvizite. Edina bolj jasna linija se kaže v odmerjanju Joséjevega karakterja infantilnega moškega brez testosterona, medtem ko je glavna junakinja postavljena kar preveč šablonsko kot nekoliko groba babnica, ki v resnici ne premore pravega senzualnega naboja in ki v zadnji sceni, čustvenem vrhuncu, razprtem v tipično dilemo eros-tanatos, popolno odreveni – v kreaciji Marie Kalinine žal tudi pevsko.
Kot pojava se je gostujoča pevka s svojim stasom sicer prilegala našim predstavam o seksualno emancipirani ženski, toda njen glas se zdi že v osnovi slabo postavljen, zato kaj hitro navidezna glasovna barvanja razkazujejo temeljno rezkost in grobost vokalnega oblikovanja. Na liričnih mestih tako Kalininova še zmore oblikovati prepričljive linije, glavne težave pa predstavljajo vsakokratni izstopi v dramatičnost, ki jih v Carmen seveda ne manjka. Razpočeni in delno odsluženi tenor Jean-Pierra Furlana se je sicer dobro pokril z režijskim konceptom, a je bil od kakršne koli moči, lepote in tudi fraziranja ves čas močno oddaljen. Iz ljubezenskega trikotnika je tako vokalno še najbolj izstopal Marko Kalajnović, ki je sicer bled v nižinah in iztisnjen v višinah, a je vsaj v srednji legi dovolj jasno začrtal možatost Escamilla, podobno pa ima Andreja Zakonjšek sicer kar resne težave z višinami, kar pa dobro kompenzira z izrazitim muzikalnim darom. V paru Frasquita-Mercedes je bolj ugajala Nuška Drašček Rojko, medtem ko se je zdel glas Mateje Praprotnik Blumauer skoraj preveč tenko mladostniški. Jaki Jurgec ima za vlogo Dancaira pretežek glas, a kot vedno je na odru izstopajoče prepričljiv. Zakaj je bilo treba najeti Konstantina Sfirisa z mogočnim, a popolnoma izvoljenim glasom za stransko vlogo, je pokazal Sebastjan Čelofiga, ki je svojo epizodo začinil z intonančnimi nečistočami in vsestransko vokalno neartikuliranostjo.
Toda zares največje razočaranje (ponovno!) predstave je bilo dirigentsko vodstvo Benjamina Pionnierja. Opero Carmen seveda poznamo iz brezštevilnih posnetkov in interpretacij praktično vseh največjih dirigentskih imen, kar seveda obremenjuje vsako novo spopadanje s tako temeljito prežvečenim delom. To pa v nadaljevanju pomeni, da partiture ni mogoče samo preprosto prebrati, temveč da jo je treba oživeti v živahen mozaik, v katerem ne manjka agogičnih sprememb, dinamične razplastenosti in barvnega razkošja. Pionnier ni s svojim orkestrom dosegel prav ničesar (kot emblem je služila že uvertura, ki je bila brez slehernega leska in španskega kolorita): agogika je bila povsem povožena, fraziranje odmerjeno na obupno štirioglatost in neskončne tridobne trikotnike, kljub temu pa sta bila orkester in zbor kar prevečkrat vsaksebi.
Pionnierjevo dirigentsko (ne)vodstvo bi bilo še mogoče tolerirati, če ne bi šlo za umetniškega vodjo mariborske Opere. Nadaljuje se torej nekakšna vijomizacija slovenske glasbene krajine in največji problem je, da takšna odsotnost vsakršne glasbene misli in strasti ne moti ne kulturnih odločevalcev ne občinstva. Slovenska družbena apatija in politična kriza jasno odsevata tudi v slovenski operi, kar navsezadnje dokazuje, da je opera vedno verni odslikovalec aktualne realnosti. Žal je to kaj klavrna reklama za opero.
