Novo mesto.Po besedah novomeške romske svetnice in predsednice Zveze Romov za Dolenjsko Dušice Balažek v zadnjih letih opažajo porast kaznivih dejanj v romski skupnosti, predvsem medsebojnih obračunavanj. Glavni vzrok je po njenem mnenju v vse večjem preseljevanju Romov iz naselja v naselje in nelegalnega priseljevanja od drugod. V največjem dolenjskem romskem naselju Brezje - Žabjak uradno živi okoli 700 Romov, neuradno še mnogo več. Velika večina še vedno živi na zemljiščih ministrstva za obrambo, v barakah brez vode in elektrike. Toda lahko bi bilo tudi drugače.
Bojan Tudija iz Šmihela, podjetnik, ki se ukvarja z odkupovanjem in prodajo odpadnega materiala, v preteklosti aktiven v romski in lokalni politiki, je že pred leti ugotovil, da samo čakati na pomoč države ne pelje nikamor. »Nisem hotel živeti le iz dneva v dan. Iskal sem možnosti za zaposlitev. Nisem je našel, zato sem se odločil, da poskusim sam, in sem odprl podjetje. Toda na Dolenjskem sem kot Rom težko našel kakšen posel. Zato sem začel na Primorskem in Štajerskem, po vsej Sloveniji sem zbiral odpadni material. Sčasoma pa se je posel odprl tudi na Dolenjskem,« pripoveduje Tudija.
Da bi lahko Romi živeli v sožitju s krajevno skupnostjo, bi bilo treba po njegovem mnenju sesti za isto mizo in ugotoviti, kaj je treba na eni in drugi strani narediti, da bo bolje. »V Krajevni skupnosti Šmihel, kjer nas v romskem naselju živi okoli 120, nam je to uspelo, Romi in okoliško prebivalstvo imamo prijateljske odnose. V Brezju pa bo to najbrž težko doseči, saj okoliško prebivalstvo tamkajšnjih Romov ne sprejema.«
O (ne)sprejemanju govori tudi Darko Rudaš, predsednik Foruma romskih svetnikov in dolgoletni mestni svetnik v murskosoboškem občinskem svetu, ki živi v naselju Pušča s 720 romskimi prebivalci. A hkrati poudarja, da se morajo tudi Romi zavedati svojih dolžnosti. »V Pomurju Rome sprejemajo, na Dolenjskem pa jih zgolj tolerirajo,« pravi. »V Pomurju je lokalna skupnost že zelo zgodaj Romom vcepila norme in vrednote družbenega življenja. Romi jih razumemo kot pravila, kot odgovornost. Ta povezanost med Romi in lokalno skupnostjo ter sledenje istemu cilju je pripeljalo do sobivanja, ki nam daje možnost dialoga.« Po njegovem mnenju lokalna politika na Dolenjskem še vedno deluje v smislu, da se bodo Romi jutri odselili, namesto da bi zaokrožila romska naselja in zagotovila osnovne pogoje. »Ena in druga stran morata narediti korake v isto smer, lokalna skupnost mora zagotoviti pogoje za življenje, Romi pa spoznati, da si za prihodnost sami rišejo pot,« dodaja Rudaš.
Pomurski Romi tako ne čakajo, kaj jim bo država dala. »Dokler Romi sami ne bomo sposobni razumeti, da kolikor imamo pravic, toliko imamo tudi dolžnosti, sprememb ne bo. Že pred sto leti, ko je nastala Pušča, je bilo jasno, da se problematika sama od sebe ne rešuje, ampak se morajo Romi enakopravno vključevati v družbeni prostor in se stoodstotno asimilirati na področju vzgoje, izobraževanja, zaposlovanja.« Kot pravi Rudaš, so tudi v Pomurju predsodki o Romih še prisotni, zato težko najdejo službe. A zdaj, ko je tudi Avstrija odprla možnosti zaposlovanja, se tja vozi na delo več kot 80 Romov iz Pušče, eden je postal celo vodja izmene v eni od tamkajšnjih tovarn. V Pomurju nastaja tudi projekt Romske obrtne cone, neke vrste socialno podjetništvo, v okviru katerega bi romska podjetja združili v nekakšno zadrugo, da bi tudi Romi sami postali delodajalci.
Zanimivo je, da v romskem naselju na mlade, ki bi se želeli izšolati za kakšen poklic, gledajo »postrani«. Marko Stojanovič iz Brezja je več let delal v Revozu, a ker je bilo delo dvoizmensko, sam pa je hotel nadaljevati šolanje za strojnega tehnika, mu ni preostalo drugega, kot da pusti službo. Letos ga čaka matura. »Nihče se ne vpraša, kako je živeti v romskem naselju. Vsi samo govorijo, kakšni smo. Pred dvema letoma sem se odločil, da se bom izobraževal. A kje so bile takrat inštitucije, ki bi mi pomagale? Hotel sem se zaposliti, da bi si lahko plačeval šolanje, pa so mi rekli, da se ne morem, ker se šolam. Če ne bi bilo Silva Mesojedca, ki mi je zelo pomagal in tudi zastavil dobro besedo zame, mi ne bi nikoli uspelo.«