O tem, kaj naj bi pomenile spremembe volilnega sistema in druge reforme, znane kot »druga republika«, je preteklo že nekaj črnila. Ideja je stara tri leta in pol. Svoj prispevek na temo »korenitih sprememb družbe« je predvolilno jesen 2011 pridal tudi sociolog Borut Rončević v kolumni Politična tehnologija za drugo republiko. »Kakšen je cilj druge republike? Odgovor je jasen: druga republika mora biti družba, ki spodbuja znanje, kreativnost, podjetnost in svobodno iniciativo,« je med drugim vabljivo zapisal Rončević, ki je minuli teden nastopil petletni mandat vodenja direktorata za visoko šolstvo in znanost, potem ko je bil v vladi Janeza Janše imenovan za vršilca dolžnosti.
To je najbolj odkrit načrt v Sloveniji za to, s kakšnimi sredstvi vzpostaviti v Sloveniji drugo republiko, je dejal član Nacionalnega sveta za kulturo Jože Vogrinc. »Besedilo ne pove, kaj je zanj znanje, umetnosti pa ne omenja. Zelo jasno pa je glede ukrepov, s katerimi naj pridemo v tako družbo«, je povedal Vogrinc. Ne le ta kolumna, temveč ukrepi vlade na področju znanosti, šolstva in kulture, ki so sledili, so več kot zadosten razlog, da se »ponovno vprašamo, kakšno znanje in vrednost kot družba potrebujemo«, je uvodoma dejal Vogrinc in dodal, da svet ne nasprotuje tej vladi, temveč vsaki politiki, ki zvaja znanje na sredstvo za ohranjanje in večanje moči. »Ta politika se s to vlado ni začela in se z njo ne bo končala«, je povedal Vogrinc.
Prostodušni privatni um
Svojčas, v daljnih socialističnih časih, je bilo geslo, pod katerim se je odvijal dobršen del pridobivanja družboslovne in humanistične izobrazbe, kritika ideologije, torej, kako pod fasado splošnih deklaracij, navidez univerzalnih zahtev, zvenečih besed in proklamacij izkopati njihovo skrito podlago, interes, ki jih žene,« se je spominjal filozof Mladen Dolar. Danes se po njegovi oceni zdi, kot da ta veščina branja skritega teksta ni več potrebna, saj se piše s »prostodušnostjo in pomanjkanjem minimalne spodobnosti«. Dolar opozarja, da pri vprašanju »druge republike« ne gre le za omenjeno Rončevićevo besedilo, temveč za plejado tovrstnih besedil in deklaracij, pri katerih bralec nič ne razkriva, saj je vse izraženo »kot na dlani«.
Dolar je aktualiziral tudi Kantovo delitev javnega in privatnega uma. Kant je kot svobodno razumel javno rabo uma, saj je umu le tako zagotovljena kritika oblastnih mehanizmov države, katerim se mora pokoriti kot privatna oseba. »Kot umni individuum imate pravico do javne uporabe uma, s katero lahko postavite pod vprašaj vse zakone in predpise, ki se jim kot privatniki pokoravate,« je Dolar navedel Kantovo razsvetljensko prepričanje.
Niti eni niti drugi
Filozofinja Alenka Zupančič je Rončevićev način pisanja označila kot »globalni stil nove politike, politikov in javnih oseb«, ki naravnost povedo, kar si mislijo. Po njenih besedah so glavne ideje Rončevićevega besedila, da je kriza priložnost za preobrazbo družbe, pomesti je treba z javnim šolstvom, država bo opravljala vlogo sodišč, obenem bo ukinila financiranja določenim institucijam, s čimer bo onemogočila delovanje ter izvedla selektivno kadrovanje.
Nadaljevala je, da se v Sloveniji boji med političnima stranema sprevržejo v politično-kulturni boj, v katerem obe strani potrebujeta druga drugo. »Vsaka stran začne naštevati svoje zasluge, postroji svoje intelektualce in boj se lahko začne«. Levica za zmago na volitvah potrebuje desnico in Janšo. Vstajniško gibanje, ki smo mu priča, je pomembno tudi zato, ker je presekalo te vzorce slovenskega kulturnega boja: na plakate gotof je je umestilo glave, ki jih imamo varno ločene v različnih možganskih hemisferah. Zupančičeva pravi, da to ni znamenje zmedenosti ali apolitičnosti protestnega gibanja, temveč obeta vznik novega političnega subjekta. »Poanta ni ta, da so vsi. Niti ti niti oni niso tisto, kar hočemo,« je osnovno sporočilo protestov povzela Zupančičeva.
Debato je sklenil sociolog Primož Krašovec, ki je postavil pojmovanje družbe znanja v okvir »malomeščanskega liberalizma«, kot se pojavlja v medijih in politiki. Ugotavljal je, da o potrebnosti družbe znanja vlada soglasje tako levice kot desnice, saj naj se znanje nikoli ne bi obrabilo in naj bi zagotavljalo trajno rast, obenem pa pod vprašaj postavilo cikličnost kapitalističnih kriz.