Kot da je Danilo Kocjančič moral umreti zato, da smo se spet srečali, da smo se spomnili dogodkov, ki jim šele danes lahko damo pravo težo. Takrat, v sedemdesetih in osemdesetih, se nam je zdelo nekaj povsem naravnega, da Danilo spet dela bend in da snema v studiu Radia Koper. V tistem studiu, kjer je skupino Kameleoni naredil prve posnetke tam sredi šestdesetih in so končno, zato da so lahko nastopili na vsejugoslovanski kitariadi v Zagrebu, posneli tudi prvo lastno skladbo. Tulio je imel v polomljeni srbohrvaščini napisano besedilo, Danilo pa tri dure in en mol. In nastala je Sijaj izgubljene ljubavi. Danilo jih je imel šestnajst in imel je vsejugoslovanski hit.

Pesem je bila povsem nekaj novega za takratno slovensko beat sceno, ampak vseeno sem jih na poseben način sovražil, tiste dolgolase in pisanosrajčne Koprčane iz Juke Boxa, Plavega vjesnika, Stopa in podobnih glasbenih revij, v katere so bile po malem zaljubljene vse naše sošolke. Potem so, na našo srečo, razpadli in izginili iz glasbenih revij. Vmes je Danilo sestavil in razstavil superskupino Danilo in Novi Kameleoni, preostali Kameleoni pa so posneli glasbo za Hladnikov film Sončni krik, potem sem se jih dokončno rešil. A nikoli povsem in nikoli dokončno. Do nedeljskega opoldneva, ko sem dobil sporočilo, da je Danilo odšel v večno slavo.

V naslednjih urah sem ob klicih prijateljev, znancev, novinarjev in predvsem glasbenikov zavrtel film koprske beat generacije, se spomnil skupine Boomerang, ki jo je ustanovil, pa Labirintov, kjer je zavil v bolj pop vode, nato je zabredel v igranje po veselicah, a ni zdržal dolgo. S Prizmo bi lahko preigraval tuje uspešnice do neskončnosti, ampak bil je ustvarjalec in je pisal pesmi. Dve takšni, malo po otročje zaviti, saj sta bili narejeni za stalno špico televizijske otroške oddaje Pisani svet, a se mu je zdelo, da sta vredni tudi resnega poslušanja. In mi je potisnil pred nos kaseto in zaukazal, naj napišem novi besedili. Seveda sem ga debelo gledal, ker tega nisem počel nikoli, ampak ni se veliko sekiral. Le počakati je moral malo dlje kot običajno.

In čakal je malo dlje, naslednjih 37 let, vse do pesmi za prvi album skupine Danilo Kocjančič & Friends, s katero je končno zaživel kot frontman, kot nekakšen slovenski Bruce Springsteen, s fenderco, zanesljivim bendom, ki žaga z njim, in pesmimi, ki jih občinstvo poje, od prve minute pa do drugega bisa. In čeprav so mišice skelele in se je glas včasih prelomil, je vztrajal, kot pravi roker, kar je dejansko postal šele v zadnjih letih. Pred tem je bil beat, bil je pop, celo disco, ampak njegovi akordi so bili vedno rokerski: A, E in D. Le ko je bil res žalosten, je dodal še a- in h-mol. Pa še kakšnega zraven. In ko sem ga vprašal, kako mu uspe obračati teh nekaj akordov in hkrati napisati toliko dobrih pesmi, se je nekaj izgovarjal na Dylana in melodijo oziroma pevsko linijo, ki je za pesem pomembnejša od vseh akordov. In Danilo je našel melodijo, takšno, ki je priletela natanko v uho, potem pa še refren, ki je vse skupaj zabelil do zimzelenosti. Zato je povsem normalno, da na vsaki fešti, kjer družba premore eno kitaro, premore tudi najmanj eno pesem, pod katero se je podpisal Danilo Kocjančič. Pa jih je navadno več, od Poguma do Ta moške in od Si še jezna name do Tine, ki ne verjame, da je danes drugače.

Danilo je bil za slovensko glasbeno sceno od sedemdesetih let do danes to, kar so bili mojstri slovenske popevke pred njim. To Slovenci šele spoznavamo v teh dneh, ko radijske postaje vrtijo uspešnice Kameleonov, Prizme, Bazarja, skupine Halo, Tinkare Kovač, Lare Baruca, Polone Furlan, Monike Pučelj, Aleksandre Čermelj, Slavka Ivančića, Tulija Furlaniča, Kalamarov in še marsikoga drugega.

Festivalske nagrade so se mu kar lepile na prste, a ni mu bilo do nagrad. Festivale je uporabil kot promoterje, nekakšne piarovce za pesmi, ki jih ni pisal na zalogo, ampak samo takrat, ko je bilo res treba. S Kameleoni je v šestdesetih letih zmagoval na kitariadah po nekdanji Jugi, v sedemdesetih je bil s skupino Prizma med zmagovalci zadnjih Slovenskih popevk, v osemdesetih se je rad izognil štanci pop delavnic, zato pa je dal Melodijam morja in sonca novo, sodobnejšo podobo. Bil je zmagovalec Oriona, skoraj je zmagal na Emi s Tinkaro in Vetrom z juga ter leto kasneje z Laro Baruca in pesmijo Ti si se bal, ki je še danes med najbolj predvajanimi slovenskimi pesmimi. Šel je tudi na prenovljeno Slovensko popevko s Kalamari, bil je na opatijskem, splitskem in beograjskem festivalu, kot da bi hotel tekmovati z drugimi avtorji. A tega nikoli ni zares priznal.

Z odhodom Danila Kocijančiča bodo slovenski glasbeni sceni umanjkali mediteranski zvoki dobrega popa, sobotna koprska tržnica bo brez enega od glasov, ki ji pletejo opoldanske harmonije, prihajajoči pevci in pevke bodo ostali brez tistega, ki jim je pomagal čez prve stopnice, festivali bodo brez klasičnih Danilovih uspešnic, bend bo brez frontmana, zvesti prijatelji brez soborca najboljših fešt.

Tulio Furlanič, eden tistih pravih Danilovih prijateljev, pa je povedal bistvo: So izvajalci, ki pridejo na oder, in takšni, ki se pojavijo. Danilo ni prišel, Danilo se je pojavil. In tisti, ki se pojavijo, nikoli zares ne odidejo.