Kako je z vašo ramo? Kako zmorete treninge ob bolečinah?

Znotraj reprezentance smo se odločili, da o tem ne bomo govorili. Za zdaj je… hm. No, ne bom odgovoril. Je tema, ki je ne bomo široko razlagali. O tem se ne pogovarjamo.

Mlajši član Dino Butković je pretekli teden osvojil srebrno kolajno za Hrvaško na mladinskem svetovnem prvenstvu v Obertilliachu. Kaj imate Mrkopaljci, da pobirate kolajne na velikih tekmovanjih?

Nekaj očitno imamo. Mogoče je zrak takšen?

Je sokrajan?

Ni prav iz Mrkopalja, ampak iz sosednje vasi Sunger. Med krajema je 100 metrov. Ista občina.

Ste mu kaj pomagali? Je kaj treniral z vami?

Ne. Nič.

Ali zaradi tega, ker je njegov oče Ivan tudi član izvršnega odbora hrvaške biatlonske zveze? Brali smo, da imajo prav zaradi Dina nekaj sporov.

O tem se ne bi pogovarjal. Lahko temo prenesemo na svetovno prvenstvo?

Šestkrat v tej sezoni ste bili že na zmagovalnih stopničkah. Večkrat je bil le Martin Fourcade, šestkrat tudi Emil Hegle Svendsen. Ste pričakovali tak izkupiček po 14 tekmah?

Zakaj pa ne, recimo. Delam na tem, da bom najboljši na svetu. Delam na tem, da bom zmagal v skupnem seštevku svetovnega pokala. Zakaj torej ne bi imel takšne bere? Vseskozi delam na tem. Gre počasi, po korakih. Pred časom nisem imel niti primerljivih pogojev, kot so jih imeli najboljši. Pogoji se tudi sedaj še razlikujejo. Moji in Svendsenovi zagotovo. Spet je treba ponoviti, da smo ena bolj skromnih reprezentanc. To se mora vedeti. To je dejstvo.

Ali po takem nizu, v katerem sta zmagi s Hochfilzna in Pokljuke, drugače razmišljate in z večjimi pričakovanji odhajate v Nove Mesto, kjer boste tudi branili naslov svetovnega prvaka na 20 kilometrov?

Ne. Razmišljanja z začetka sezone nisem spremenil. V sezoni sem si za cilj zastavil skupni seštevek svetovnega pokala in temu sledim. Niz tekem na Češkem je le del tega niza, sicer pa zraven velja tudi za svetovno prvenstvo. Vse tekme bodo le del niza, ki sodi v sklop tekem sezone kot celote.

Na svetovnem prvenstvu v Južni Koreji 2009 ste osvojili bron, lani srebro z mešano štafeto, zlato na 20 kilometrov, imate kolajno z olimpijskih iger. Zaradi tega veljate za specialista za velike tekme. Le na svetovnem prvenstvu 2011 niste nastopili zaradi težav s pomrznjenim prstom, da bi imeli popoln štiriletni niz.

Na svetovnem prvenstvu v Hanti Mansijsku me ni bilo, zato nimam popolnega niza. Ponavljam, da nisem obremenjen s tem svetovnim prvenstvom. S 25 leti sem še zelo mlad za biatlonca. Imam še ves svet pred sabo. Imam že cel set kolajn s svetovnega prvenstva in olimpijsko kolajno. Zakaj bi se obremenjeval? Grem tja naredit čim bolje. Na Moravsko grem uživat na tekme. Narediti čim bolje, kot se da. Na vsako tekmo bom šel s prepričanjem, da lahko vsako tekmo tudi zmagam. Prav za mešano štafeto si želim, da bi skupaj stopili na najvišjo stopničko, če nam že lani zaradi tehničnih težav Norvežanov s tarčami ni uspelo, čeprav smo bili prvi v cilju.

Na Moravskem ste imeli le eno tekmo svetovnega pokala. Velja za manj znano prizorišče?

Nič hudega. Progo sem si dobro vtisnil v spomin. Lani mi res tam ni šlo najbolje, saj sem bil prav v obdobju največjih nihanj tako pri streljanju kot pri teku.

Rok Šolar, tekaški trener v kranjskem tekaškem klubu Triglav, je pred časom dejal, da ste demonstrator najbolj prefinjene tekaške tehnike, z največ elegance, mehkobe v gibih v smučini in zato tudi primer vzorčne tehnike, ki ga želi prenesti na mlade.

Hvala. Taka stvar mi godi. Je pa res, da so tiste stvari, ki so videti lahkotne, velikokrat v bistvu zelo zahtevne. Za to je bilo treba garati nekaj let. Moja tehnika teka ni podobna kateremu od drugih. Vsak ima svoje posebnosti, zato tudi tehnike ne morejo biti enake ali zelo podobne. Veliko pozornosti polagam na tehniko teka, saj se še naprej učim. Nihče me te tehnike ni naučil.

Ali si kdaj ogledate posnetke tekem svetovnega pokala in s tem analizirate svoje nastope?

Ne. Nikoli.

Pa si s tem morda ne bi ogledali razlik v tehniki teka, ki jo imate na začetku tekme, ko še niste utrujeni, in potem ob največjem naporu?

Vem, kaj delam. Dobro poznam svoje telo. Vem, kaj delam, ko sem utrujen ali ne.

Nam lahko razkrijete, da bomo še mi ob ogledu tekme vedeli, kaj delate ob največji utrujenosti drugače, da bomo znali razbrati pomembne trenutke in psihično trpeti z vami? Morda z roko odrivate drugače?

Z roko ne delam nič drugače. Je pa to povečana frekvenca koraka, korak in odriv sta krajša. Na tak način se lahko prilagodim, ko je težko.

Pri nekaterih športnikih je mogoče izmučenost oceniti glede na obrazne poteze in grimase.

Mučenje tako in tako najbolj pride do izraza prav na obrazu. Težava je kisikov dolg, saj za hitro gibanje potrebuješ več, kot lahko nadihaš. Je pa lahko včasih videti, da se mučim, pa se ne. Oziroma obrnjeno.

Na nekaterih tekmah svetovnega pokala je videti, kot je bilo v Ruhpoldingu, da imate Norvežana Emila Hehleja Svendsena malo bolj na očeh.

Nimam ga bolj na očeh. Mogoče je bilo tako le videti na tekmah, moj pogled je drugačen. Razmerje med tekmo se tako hitro menja, okoliščine so za vsakega drugačne. Je pa Emil seveda s toliko zmagami (29 v svetovnem pokalu) vsem bolj vpadljiv. Lahko vam povem, da kot osebnost ni aroganten. Treba je vedeti, da je kot najboljši biatlonec na Norveškem pod hudim in velikim pritiskom. Ko sem imel intervju na norveško televizijo NRK, so dejali, da javnost zelo pritiska nanj. Je pa razlika, saj je pretekle sezone zgrešil tarčo več od konkurence, a je še vedno lahko zmagal, sedaj mu tega ne dovolimo več.

Trener Uroš Velepec je rekel, da glede na njegove statistične podatke, ko še ni bilo velikih odstopanj, sploh še niste bili v tisti pravi vrhunski formi, kot pravimo izrazitemu vrhuncu sezone. Kako kaže glede na zadnje treninge?

Zavedam se, da ni nujno, da vsak trening najbolje uspe. Še vedno sem previden. Še zahteven trening nas čaka, ki pa je kljub trem ponovitvam po 15 minut v kratkih presledkih prekratek, da bi lahko sklepal po tem. Treningi so bili dobri, vsak pa je bil specifičen. Bomo videli. Sam doslej nikoli ne bi mogel le na podlagi treningov oceniti, ali sem že ujel vrhunec. Moral bi imeti primerjavo dvajsetih najboljših tekmovalcev, da bi lahko temu sodil. Ali je kakšen športnik lahko po treningu povedal, da bo zmagal? Zame je bistveno to, da se dobro počutim, mislim, da sem dobro pripravljen. Drugo razmišljanje in razne napovedi so brez pomena. Bolje je najprej narediti in potem govoriti.

Ste eden izmed 46 svetovnih prvakov, 32 vas je bilo na najdaljši starodobni razdalji. Delate kakšne razlike med štirimi posamičnimi disciplinami?

Ne delam razlik, tudi ene razdalje mi niso ljubše od drugih. Do vseh imam enak pristop. Biatlon je simbioza dveh zelo različnih prvin športa, vzdržljivosti in natančnosti, in to želim uskladiti ne glede na disciplino. Povsod je treba biti dober. Lahko bi bil hiter v teku kot Johann Muehlegg na olimpijskih igrah v Salt Lake Cityu, ko je dopingiran letel kot navit, pa ne bi zmagal.

Ali je v kakšni disciplini več emocij? Morda na zasledovalni tekmi in skupinskem startu?

Ne. V biatlonu ni emocij do zadnjih petih metrov pred ciljno črto.

Velja v biatlonu izrek, da je pri srčnem utripu 180 udarcev na minuto težko biti pameten?

Ne velja.

To je izjava Andreja Hauptmana, edinega nosilca kolajne s članskih svetovnih prvenstev v cestnem kolesarstvu, ponazarja pa odločitve med največjimi napori.

Pravim, da ne velja. Vse je odvisno od inteligenčnega potenciala. Težko bi bilo med največjim naporom rešiti kakšno matematično nalogo. Koliko je kdo pameten, pa ne velja.

Napor ima zagotovo vpliv na razmišljanje, ali ne?

Ima. Zato treniram, da bom zmogel vse narediti pravilno tudi pri visokem srčnem utripu.