Lanski 28. junij je bil za Rafaela Nadala tragičen dan. V drugem krogu Wimbledona ga je izločil širši javnosti nepoznani Lukaš Rosol iz Češke, kar je bila prvovrstna senzacija zadnjega turnirja za grand slam na Otoku. Za Nadala je bil šok še toliko večji, ker vse od tedaj ni občutil tekmovalnega duha, potem ko ga je od teniških igrišč oddaljila poškodba kolena, ki ga spremlja praktično že vso profesionalno kariero. Po več kot pol leta španski teniški igralec napoveduje veliko vrnitev v Čilu, kjer se danes začenja turnir ATP. To bo prvi Nadalov nastop v Južni Ameriki po letu 2005. Pravi, da ga rezultat ne zanima najbolj. Z mislimi je predvsem pri zdravstvenem stanju, saj bo zanimivo opazovati, kako se bo koleno odzvalo po daljši odsotnosti na najvišji ravni.
Ko je Nadal lani v Wimbledonu zadnjič stopil na igrišče, je bil na računalniški lestvici na drugem mestu. Zdaj je peti, kar pomeni, da je izpadel iz tako imenovane četverice velikih, saj ga je prehitel tudi rojak David Ferrer. Če mu bo zdravje dopuščalo in bo pripravljen kot v najboljših časih, 26-letnika z Majorke kmalu spet pričakujejo v družbi Novaka Đokovića, Rogerja Federerja in Andyja Murrayja. Najbrž ni naključje, da je Nadal napovedal vrnitev ravno v Čilu, kjer bo igral na peščeni podlagi. Ta mu najbolj ustreza, kar je dokazal z rekordnimi sedmimi osvojenimi naslovi na odprtem prvenstvu Francije v Parizu, kjer se ga je že davno prijel vzdevek kralj peska. Laskajo mu tudi z neuradnim nazivom najboljšega igralca na pesku v vsej teniški zgodovini.
Bolj kot oče Sebastian in mama Ana Maria, ki sta na rodni Majorki med drugim vodila restavracijo, sta Rafaela za šport bolj navdušila njegova strica. Miguel Angel je bil sloviti nogometaš Barcelone in španske reprezentance, Toni pa profesionalni teniški igralec. Slednji je Rafaelu že pri treh letih kupil lopar in ga omrežil s teniško igro, ljuba pa mu je bila tudi nogometna žoga. Igranje tenisa in nogometa je bila Nadalova velika ljubezen do dvanajstega leta, ko je moral na zahtevo očeta zaradi šolskih obveznosti prečrtati eno od največjih strasti. Raje se je odpovedal nogometu.
Od tu naprej so Rafaela vzgajali v strogo profesionalnem teniškem duhu. Pod okrilje ga je vzel stric Toni, ki je še danes njegov trener. Toni je pri Rafaelovih štirinajstih letih pogumno kljuboval odločitvi španske teniške zveze, ki je želela talentiranega mladeniča preseliti v teniški center v Barcelono, kjer naj bi hitreje napredoval. Ker Majorke ni zapustil, je ostal brez finančne podpore, a je razliko kril njegov oče. Kot se je izkazalo, je bila pot družine Nadal pravilna. Med zvezde se je vpisal pri sedemnajstih, ko je na prvem srečanju porazil trofejnega Rogerja Federerja, po legendarnemu Borisu Beckerju pa je postal še najmlajši igralec v tretjem krogu Wimbledona.
Avgusta 2008 se je njegovo ime prvič pojavilo na prvem mestu lestvice ATP. Teniškemu občinstvu se je prikupil z agresivno in hitro igro na meji zmogljivega. Izgubljena žogica zanj praviloma ne obstaja. Ob največjih uspehih so se za njegovo naklonjenost borili sponzorji in ga vabili na snemanje reklamnih spotov. Med drugim je postal tudi Armanijev model za spodnjice, ko je nasledil nogometnega zvezdnika Cristiana Ronalda. Pred tremi leti je s kolumbijsko pevko Shakiro posnel glasbeni videospot, lani je na spletnem omrežju Facebook postal teniški igralec z največ oboževalci, že avgusta 2011 pa je John Carlin izdal celo Rafaelovo avtobiografijo. Če mu čas in zdravje dopuščata, rad vihti palico za golf, mogoče pa ga je srečati tudi na stadionu Santiago Bernabeu v Madridu, kjer na tribuni za pomembneže stiska pesti za nogometaše Reala.
