Od začetka prvenstev leta 1931 do začetka druge svetovne vojne so bila prvenstva vsako drugo leto, pozneje na štiri leta, pri čemer so na naslove hkrati veljale tudi olimpijske igre. Leta 1950 so smuku in slalomu (kombinacije posebej ni bilo, le seštevki obeh disciplin) priključili še veleslalom in na SP v Crans Montani (leta 1987) superveleslalom, na zadnjih prvenstvih pa so posebna tekmovanja tudi v kombinaciji. Na srečo je sila okostenela Mednarodna smučarska zveza, še zlasti njen alpinski del, končno ukinila nesmiselno iskanje dosežkov v kombinaciji na osem desetletij star način tudi v Kitzbühlu, toda ob SP v Schladmingu bi veljalo razmisliti, kako popestriti tudi ustaljena tekmovanja. Vsaj za tehnični disciplini je pred leti zelo primerno formulo, kombinacijo »solo nastopov« in tudi »dvobojev« na vzporednih progah, ponudil Tone Vogrinec, a je neiztirljivi »švicarsko-avstrijsko-nemški vlak« ni sprejel. Ostalo je pri starem, dolgočasen način tekmovanj se ne spreminja, »vlak« z neinventivnimi smučarskimi funkcionarji pa vozi naprej. Tudi interes silne smučarske industrije očitno ni tak, da bi njihove tirnice nekoliko omajal. Mednarodna smučarska zveza je očitno do te mere samozadovoljna, toliko bogata, da ji za samopromocijo zadošča, da sem in tja s kakšnim tisočakom podpre smučarsko nerazvite, to pa je tudi vse. Nekateri, sicer redki poskusi nekaterih skupin, da bi smučanje organizirali drugače, so propadli, ker je moč mednarodne zveze prevelika, posebej v MOK – in zato poskuse ni podprla niti industrija.

Na srečo je naneslo tako, da sem lahko »v živo« spremljal devetnajst svetovnih prvenstev, če štejem tudi zimske olimpijske igre leta 1964 in 1976 v Innsbrucku, leta 1968 v Grenoblu ter leta 1980 v Lake Placidu, ko so delili tudi kolajne za SP in se vtisa stagnacije tekmovalnih načinov v alpskem smučanju, posebej v primerjavi z drugimi zimskimi športi, ni mogoče znebiti. Novo svetovno prvenstvo, ki je pred vrati, bo morda nova priložnost za razmislek o spremembah.