Kako vidite razvoj slovenskih smučarskih skokov v zadnjih 20 letih?

Slovenija je imela v vsaki generaciji kakšnega talenta, težava pa je bila v tem, da se z izjemo nekaj kratkih obdobij ni izoblikovala kakovostna ekipa.

Zakaj Slovenija ni imela stalno ekipe štirih ali petih kakovostnih tekmovalcev?

Ker smo premalo zaupali v lastno delo in znanje. Številni trenerji so kopirali metode dela od Avstrijcev, Nemcev, Norvežanov... V skokih se točno ve, kaj je treba narediti za uspeh. Dosežeš ga le, če strokovna ekipa drži skupaj, deluje usklajeno in vse skupaj prenaša na fante, ker le tako nastane kemija, ki je potrebna za moštveni duh. Glavni trener mora prepoznati tekmovalce, ki se lahko razvijejo, da pridejo med najboljše na svetu. Ko sva z Janusom vodila ekipo B, sva ubrala povsem samosvoj način dela, vzdušje v ekipi je raslo in v tisti sezoni je pet skakalcev iz reprezentance B osvojilo točke svetovnega pokala. Janus mi je vedno govoril, da se ne boji nobenega izziva, pripravljen je bil prevzeti katero koli ekipo, edini pogoj je bil, da sam izbere sodelavce, ki jim popolnoma zaupa.

Kako doživljate Janusa kot selektorja?

Nobenega tekmeca se ne boji, ne zanima ga, kaj dela konkurenca, ker je prepričan o svojem prav in povsem zaupa fantom, da so lahko najboljši na svetu. Ima izjemen občutek za vsakega tekmovalca glede obremenitev na treningih in pravilne reakcije glede na dogodke. Eden potrebuje počitek, drugi vložek treninga, zato fantje ne padejo več v tako dolge krize, kot so včasih. Tipičen primer je Kranjec, ko je decembra padel v krizo, zdaj pa leti.

Za Janusa je značilno, da zelo malo govori.

Če trener govori preveč, se najpomembnejša misel porazgubi. Tekmovalcev ne smeš zasuti s preveč informacijami. Z le enim stavkom zadene bistvo, ki da fantom misliti. S kratko in jedrnato komunikacijo me zelo spominja na nogometnega selektorja Srečka Katanca. Vse skoke fantov posnamemo, vendar ne buljimo več toliko časa v računalnike kot v preteklosti, niti jih ne nosimo na skakalnico kot večina drugih reprezentanc. Veliko pomembnejša je vadba toliko časa, da pride do avtomatizma in skakalec začuti, kaj mora narediti na skakalnici. Fantje popolnoma zaupajo in verjamejo v stvari, ki jih počnemo, zato sprejmejo nove vaje, ki prinesejo napredek. Tudi testiranj opreme in pripravljenosti je manj kot v preteklosti, saj s tem preusmeriš pozornost nekam drugam in postaneš živčen.

V strokovnem vodstvu imate razdeljene naloge, saj je vsak specialist za določeno področje skokov.

Nejc Frank je specialist za opremo in ima izjemno izostren občutek za tehniko, saj veliko stvari vidi že na prvi pogled, za nameček vse novosti dojema zelo hitro. Moja naloga je izdelava programa vadbe za specialno moč in motoriko, tako da uskladim delo z atletskim trenerjem Polakom, ki je specialist za osnovno moč in eksplozivnost. To je zelo občutljivo področje, saj smo že sodelovali z atletskimi trenerji, a so bile vaje in obremenitve napačne, zato so z njimi fantom podrli koordinacijo in s tem tehniko. Goran Janus opazuje in popravlja. Najpomembnejše je popolno medsebojno zaupanje, da vsak naredi tisto, za kar je zadolžen.

S strokovnim štabom sodelujejo še številni strokovnjaki.

V ekipi imamo atletskega trenerja in fizioterapevta. Psihologa ima tisti, ki si to želi. Kranjec hodi še k bioenergetiku, preizkusi več stvari in tisto, kar mu ustreza, je zanj dodana vrednost. To so detajli, ki jih zložiš v uspeh.

Ko je Kranjec padel v krizo z neuspehi v Sočiju in Engelbergu, vam je Janus popolnoma zaupal, da ga boste pripravili za novoletno turnejo.

Na poti domov smo sedeli skupaj v kombiju, Frank je bil voznik, Janus je sedel spredaj, midva s Kranjcem pa skupaj zadaj. Ko smo bili vsi poklapani, se je obrnil proti nama z besedami, da naj se midva skupaj z Robijem dogovoriva, kaj bova počela do novoletne turneje. Pripravil sem program vadbe, s katero smo spodbudili startno moč, torej prvi impulz, ki je pri Robiju zelo pomemben. Robi je zamenjal še čevlje, ki pa niso bili edini problem. Trening je bil uspešen, saj je sam dejal, da noge čuti povsem drugače, ko se zapelje po odskočni mizi. Ko je Janus videl Robijevo reakcijo na odskočni mizi, s katero je bilo očitno, da je bil trening učinkovit, me je vprašal, če sem ga spustil z verige. A to ne bi bilo mogoče, če osnovna pripravljenost ne bila na visoki ravni.

Uspehe Roberta Kranjca doživljate zelo čustveno.

Kot otrok ni bil v ospredju, ko pa je začel skakati na 90-metrski napravi, je pokazal izjemen občutek za letenje. Njegova težava je bila v tem, da se je v izseljevanju rezultata metal po smučeh, zato je imel tudi veliko padcev. Pri Janusu sem dokončno lahko uveljavil idejo, kako bi Kranjec s treningom izboljšal startno moč. Ker je naredil napredek v eksplozivnosti, ni več panike, ko mu veter piha v hrbet. Lani sva začela preobrazbo tako, da je skakal s krajšimi smučmi in v pajkicah na manjši skakalnici, ker je le tako lahko spremenil tehniko. Tudi večina drugih fantov je počela enako.

Katere so največje spremembe v smučarskih skokih, ki ste jih doživeli kot trener?

Z ledenimi smučinami se je dvignila kakovost treninga. Včasih je bilo zelo težko trenirati mlade ob prehodu na veliko skakalnico, ker so imeli ob visokih hitrostih težave že na zaletu. Zato je bilo veliko napak v zraku, ki so pripeljale do padcev. Izjemen napredek je bil narejen v kakovosti skakalnic in opreme. Letos se je sicer zmanjšala varnost z ožjimi dresi.

Ali imajo slovenski smučarski skoki enakovredne pogoje za delo v primerjavi s konkurenco?

Imamo znanje, kakovostno opremo in z novo Planico tudi skakalnice. Treba je le povezati ljudi in verjeti v svoj način dela.

Kakšna je razlika med skoki in poleti.

Poleti so posebna disciplina za večino tekmovalcev. V poletih so uspešni tisti, ki znajo v zraku ohranjati hitrost – to pomeni čist odriv – in so toliko predrzni, da telo takoj položijo na smuči v položaj za letenje. Vpliv opreme, zlasti dresov in smuči, ki so za letalnice nekoliko trše, je na poletih še večji kot v skokih.

Slovenci so rojeni letalci.

Kranjec, Prevc in Tepeš imajo idealno tehniko za velikanke, ker so eksplozivni in gibljivi. Zelo dobro prenašajo boke v pravilen položaj, torej ne odskočijo vertikalno, ampak imajo zelo čist prenos.