Vsem, ki se jim zdi bedasto, da lahko nekdo joka za padlim političnim angelom, najverjetneje ni jasno, da s tem branijo drugo stran. Uroš nam je tako dobro uro serviral enostaven obrazec. Vsi intelektualci so opredeljeni. Vsi nosijo odgovornost. Vsi so na neki način del elit. In vse elite hočejo svoj kos pogače. Zato je to spirala brez konca. Res lepo, da so stvari tako preproste. Bolj ali manj je vsak malo sumljiv. Vsak, ki dvigne svoj glas, je že pospravljen v predalček z oznako. Zato tudi Uroš ni slišal besed, ki jih je izrekel pravnik Andraž Teršek. Te so bile še bolj preproste: pri nas se ustvarja policijska država. Tu ni nobenih elit. Tu je neposredna grožnja, ki jo spremljamo ob vseh demonstracijah in vstajah. Iskanje organizatorjev in pisanje glob je lahko absurdno in bizarno početje, vendar to nikakor ne zmanjšuje sporočila, ki ga ta lov na čarovnice spušča med nas. Dokler boste pod našo kontrolo, ste sprejemljivi. Ko boste šli čez rob, jih dobite po glavi. Postali smo ujetniki nastavljene pasti, da so protesti O.K., če so kulturni, mirni in je spontanost uokvirjena. Zato je bilo fino na Radiu Študent slišati razumen ženski glas z enostavno poanto: »Če ne bomo preplezali nastavljene ograje pred parlamentom in ga zasedli, je vse skupaj brezveze.«

Ja. Vse je dovoljeno, če ostajamo rdeči ali modri vsak na svoji tribuni. To počenjajo v oddaji Moja Slovenija. Brez lažne skromnosti lahko zapišem, da je to najboljša oddaja na nacionalki. Ne le da ignorira stanje, v katerem smo, in ji dol visi za elite in različno obarvane igralce na politični sceni, Moja Slovenija je izobraževalna zibelka domoljubja. Tam vsi plešejo, pojejo, mahajo s šali, se smejijo in verjamejo, da je Slovenija raj na zemlji. Besed kriza, korupcija, recesija, tajkuni, ukradena država in davkoplačevalci ne boste slišali. Boste pa veliko izvedeli o naši glasbi, filmih, neznanih besedah in statistikah. In uživali ob najlepši gostji z najkrajšim krilom Tanji Ribič, najduhovitejšem vodji ekipe, ki ne zna biti deset sekund tiho, Borisu Kobalu in najspretnejšem voditelju Mariu Galuniču. Obenem pa boste slišali, da so vsi veseli, da so spet tam, da nam želijo srečno 2014, ker je najbolje to leto pozabiti, da je nevarnost, da povratnice v oddaji postanejo izbrisane, in da si vsi želijo malo pritiskati. Ta zmes klenega humorja, erotičnega namigovanja in brezprizivnega uživanja v vsem, kar se uro in pol dogaja na sceni, je impresivna. In poučna. Zavemo se, da v tem prostoru, poleg grajenja policijske države, obstaja še en drug, paralelen svet. Svet, kjer se je dovoljeno smejati in sproščeno obnašati. Svet, v katerem dobite podatek, da je v tej deželi skoraj štirideset tisoč prostovoljnih gasilk. In te bodo zagotovo domoljubno priskočile na pomoč, ko bo na demonstracijah zagorelo…