Danes fenomeni vzniknejo in ugasnejo na spletu, ki je postal vodilni medij, s pomočjo katerega občinstvo (med drugim) gleda spote, izbira in spoznava muzike. Eden zadnjih eklatatnejših primerov je globalna uspešnica južnokorejskega zabavljača po imenu Psy. Z več kot milijardo ogledov njegov Gangnam Style ruši rekorde na Youtubu. Kolikšen delež nadpovprečnega prihodka od ogledov bo končal v žepu performerja, je odvisno od njegove pogodbe z založbo, je v začetku januarja komentirala Helienne Lindvall v Guardianu (po oceni predstavnika založbe Cooking Vinyl naj bi za milijon ogledov založba dobila povprečno pet tisoč dolarjev). Razgrnila je zanimivo dejstvo, da so večje neodvisne glasbene založbe v zadnjem letu zaslužile več od pretakanja vsebin z Youtuba kot od digitalne prodaje, torej »downloada«. Z oglaševalskim partnerstvom z založbami in avtorji je Youtube spočel pakt, s katerim krepi svoj monopol, za podobne spletne platforme pa je posledično poslovno izredno nevaren. Med lanskim februarjem in novembrom se je število ogledov na njihovi strani podvojilo, kar je podvojilo tudi njihov prihodek od spletnega oglaševanja. Založniki pričakujejo, da bo v bližnji prihodnosti Youtube postal najpomembnejši vir prihodkov od tako imenovanega streama. Dobri rezultati vodijo proti (zasilnemu) izhodu iz krize glasbene industrije. Drugo vprašanje pa seveda je, kakšne bodo posledice za samo glasbo in kulturo poslušanja.
Veljalo bi povzeti vsebino megahita iz kovačnice korejskega popa, K-popa. Gangnam Style se je na videz hudomušno lotil novega srednjega sloja v Južni Koreji, ki je vzniknil z zadnjim ekonomskim bumom, svoj blišč in bedo pa skriva za krediti. Brije norce iz ljudi, ki se pretvarjajo, da so nekaj, kar v resnici niso. Na njegovem tnalu so pozerji, šminkerji in tako imenovani »wanna-be« modeli. Za nos pa je povlekel tudi nas, ki strupenega, dolgega jezika novodobne Macarene sploh ne razumemo. Oziroma: vsebina sploh ni pomembna, važno je, da je videti zabavno.
