Opozoriti želim na nekatere ključne strategije delovanja oblasti, ko se pojavijo opozicijska družbena gibanja, in komentirati dosedanji odnos med strategijami oblasti in strategijami opozicijskih družbenih gibanj v Sloveniji – še zlasti pa opozoriti na prelomnost in nevarnost uporabe strategije oblastnega siljenja družbenih gibanj v konflikt.

Seveda je mogoče razumeti nervozo oblasti, ko se pojavijo družbena gibanja, ki kot specifična zvrst kolektivne akcije po definiciji izzivajo ključne značilnosti obstoječe družbene ureditve. Prav tako družbena gibanja praviloma prekoračujejo norme in institucionalna pravila političnega sistema. Lahko bi rekli, da gre, abstraktno gledano, za »družbene skupine v akciji«, ki postavljajo pod vprašaj razporeditev družbene moči, včasih pa zahtevajo tudi korenito, revolucionarno spreminjanje obstoječe ureditve. Zato gre pri družbenih gibanjih nujno za sklop obnašanj, ki je zasnovan na konfliktu. Kako pa je politična elita sposobna take konflikte »prenesti« in se odzvati na zahteve gibanj? Odgovori so lahko raznoliki in v praksi pomenijo tudi prevzemanje odgovornosti politične elite za njeno konkretno obnašanje v realnem poteku konfliktov.

V splošno znanem oblastniškem repertoarju strategij reagiranja na družbena gibanja v sodobnih družbah najdemo seveda strategije nadzora nad gibanji in njihovo stigmatizacijo. S fizično represijo nad voditelji gibanj, s širjenjem polresnic in laži o gibanjih in njihovih pripadnikih se želi doseči moralno diskvalifikacijo gibanj v javnosti. Oblast lahko poskuša tudi ustvariti vtis, da so gibanja obrobna, nepomembna ali sporna, ker vključujejo problematične ali celo patološke posameznike in skupine. Oblasti lahko omejujejo delovanje gibanj tudi s prostorskim utesnjevanjem, na primer z dovoljevanjem uradno prijavljenih javnih zborovanj le v zaprtih prostorih. Oblastni organi lahko tudi pritiskajo neposredno na vpletene posamezne pripadnike teh gibanj (še posebej voditelje) z obiski na domu, s prepričevanjem in pogojevanjem njihove osebne blaginje in uspešnosti z opustitvijo delovanja v gibanju. Slednje se lahko stopnjuje tudi z grožnjami zapora in zapiranjem ipd. Seveda je mogoče uporabiti skrajna represivna sredstva nad posamezniki šele, ko jih oblast identificira in lahko na podlagi uradnih postopkov zapre in zanje sproža tudi sodne postopke. To omogoča premeščanje konfliktov s kulturno-politične na individualno raven. V okoliščinah, ko družbena gibanja niso »oprijemljiva« za obravnavo s strani oblastnih organov, se lahko oblast odloči »postaviti« družbeno gibanje v položaj, ko izrecno krši veljavna pravila/zakonodajo in ga tako sili v »kriminalizacijo«. Takrat pa lahko represivni organi vsaj na videz zakonito nastopijo proti gibanju/pravzaprav konkretnim pripadnikom gibanja. Nekoliko bolj subtilne strategije oblasti so strategije kanaliziranja družbenih gibanj v obstoječe institucije, kjer pa so že v veljavi sistemska pravila, katerim se morajo družbena gibanja prilagoditi.

V zadnjem valu konfliktov med opozicijskimi družbenimi gibanji in oblastjo v Sloveniji se je verjetno v precejšnji meri uporabil nadzor (ne nazadnje so se tudi protesti vidno policijsko snemali). Relativno zelo lahko je verjetno tudi nadzorniško vstopanje v omrežja družbenih gibanj, saj ta delujejo precej odprto in z uporabo novih tehnologij. Opaziti je bilo mogoče že tudi diskreditacijo vpletenih posameznikov in skupin, ni pa bilo mogoče uradno identificirati voditeljev, katere bi lahko v nadaljevanju diskvalificirali ali drugače odstranili z vodilnih mest v gibanjih.

Opozicijska družbena gibanja so se doslej tudi izogibala okoliščinam in dejanjem, ki bi jih lahko pripeljali v »objem« represije. Do neke mere je k temu vendarle pripomogel tudi dosedanji bolj liberalen odnos države do uradno neprijavljenih protestov. In vendar se s širjenjem protestnih gibanj in njihovih pritiskov na oblast vendarle prostor liberalne tolerantnosti zapira. 8. februar 2013 je ultimat opozicijskim gibanjem, da se prilagodijo institucionalni politiki. Še več, 8. februar je dan D za neposreden konflikt med provladnimi in protivladnimi protesti. Obstaja velika nevarnost tudi za neposreden fizični konflikt med različno mislečimi protestniki. H konfliktu lahko pripomorejo tudi provokatorji.

Oblast je zaigrala očitno agresivno karto in poziva opozicijska gibanja, da priznajo institucionalna pravila, in poziva voditelje, da se razkrijejo oblasti. 8. februar je past za opozicijska družbena gibanja in njihove voditelje, saj bi omogočila uporabo še ne uporabljenih strategij njihovega zatiranja. Zato morajo tudi gibanja razmisliti o svojih reakcijah, da ne bi zapravili priložnosti za odpiranje prostorov demokracije in demokratičnih prostorov v slovenski politiki, prenovljeni v vseh pogledih.

Raziskave pa tudi slovenski prehod v demokracijo so namreč pokazali, da so nenasilna družbena gibanja in njihovo kritično delovanje na podlagi demokratičnih vrednot – čeprav idejno in politično v konfliktu s prevladujočimi političnimi normami – za družbeni razvoj zelo koristni. Ne nazadnje se morajo dosežki družbenih gibanj na neki točki tudi stabilizirati in izraziti v transformiranem političnem sistemu. Za to pa sta potrebni tako trezna demokratična uradna politika, ki ne izziva nasilja, kot tudi politika družbenih gibanj, ki se ne pusti speljati na led oblasti, ko jo ta potiska v nevaren, zelo verjetno nasilen konflikt, ki se po tem lahko »razrešuje« po pravilih represivnih organov oblasti.