In ker javni sektor krize v obliki občutnega znižanja plač ali odpuščanj praktično še ni občutil, medtem ko je v podjetjih krčenje plač postalo nekaj normalnega, izguba delovnih mest pa vsakdanjost, v zasebnem sektorju pričakujejo solidarno nošenje bremen krize tudi v javnem sektorju.

Antagonizem je zrasel celo tako daleč, da se javni sektor označuje kot neproduktiven, zasebni pa kot produktiven, mišljeno seveda v ekonomskem smislu. Vzgojiteljica v vrtcu naj torej ne bi prispevala k dodani vrednosti, prav tako ne profesorji, raziskovalci, zdravniki, policisti, sodniki in vsi drugi, ki da »le porabljajo denar iz državnega proračuna«. Če je še mogoče pritrditi zahtevam o solidarnem nošenju bremen krize, pa je več kot problematično označevanje javnega sektorja kot neproduktivnega dela družbe. Ta razprava sicer ni novodobni pojav, se je pa v ekonomski teoriji že zdavnaj zaključila. Na plan jo, še posebej v krizah, zvabijo ideologije.

Javni sektor je za neproduktivnega veljal že v 16. stoletju

Razločevanje med produktivnim in neproduktivnim delom se je pojavilo na začetku oblikovanja ekonomske vede v 16. in 17. stoletju, vpeljali pa so ga merkantilisti. Merkantilisti so bili prepričani, da bogastvo ustvarja zgolj mednarodna trgovina, natančneje izvoz, s katerim se lahko država dokoplje do edinega merila bogastva – zlata in srebra. Zato so si produktivno mesto v družbi izborili le redki poklici, in sicer tisti, ki so lahko prispevali h kopičenju žlahtnih kovin. To so bili v prvi vrsti trgovci, ki so bdeli nad izvozom, sledili pa so jim kmetje in drugi, ki so pridelovali ali izdelovali izdelke za prodajo. Eden izmed predstavnikov merkantilistov, Jean Baptiste Colbert, finančni minister v Franciji sredi 17. stoletja, je za neproduktivne označil vse ostale: plemstvo, odvetnike, nune in menihe, državne birokrate (torej tudi sebe), saj so si bogastvo le predajali iz rok v roke znotraj meja države. Ker so bili merkantilisti prepričani, da je bogastva končno veliko (zlata in srebra je na Zemlji končno veliko), države pa morajo zanj tekmovati, so ti poklici veljali za del družbe, ki pravzaprav zgolj zapravlja vire, ki bi sicer nacionalni državi omogočali pridobivanje bogastva. Ker je bil to čas oblikovanja nacionalnih držav, tekma med državami pa razumljena kot igra z ničelno vsoto (država lahko pridobi bogastvo le na račun druge države), ni težko razumeti, zakaj je bil velik del družbe ožigosan kot neproduktiven, merkantilisti pa so pozivali k njenemu »prezaposlovanju«. Celotna družba bi bila torej na boljšem, če bi vire iz prej omenjenih neproduktivnih poklicev usmerili v trgovino. Baptiste Colbert si je zato na primer močno prizadeval za zmanjšanje števila državnih birokratov; razmišljanja, ki močno spominjajo na današnje obračunavanje z javnim sektorjem.

Nekoliko kasneje se je v ozračju znanstvenih prebojev v naravoslovju in pod vplivom razsvetljenstva ter razmišljanja, da ljudem vladajo zakoni narave, v ekonomiji pojavilo razmišljanje, da vsa vrednost izhaja iz narave. Tako imenovani fiziokrati so zagovarjali stališče, da dodano vrednost v gospodarstvu ustvarjajo le kmetje in rudarji, da torej izhaja iz narave. Vsi drugi člani družbe so neproduktivni: trgovci so le posredniki, predelovalci le preoblikujejo tisto, kar so pridelali kmeti in rudarji, aristokracija zgolj je, kar kmet pridela, kaj šele javni uslužbenci. Lahko bi rekli, veljalo je le delo z »golimi rokami«, vezano na zemljo.

Primat fizičnega dela v marksizmu

Nič nenavadnega, da so se aristokracija, državni birokrati in tudi trgovci znašli v »sterilnem razredu«, ki živi na račun dodane vrednosti, ki jo ustvarjajo kmetje in rudarji v produktivnem razredu. Najslabši člani družbe so bili seveda lastniki zemlje, ki z ničimer ne prispevajo k ustvarjanju dodane vrednosti. A za fiziokrate tudi industrija, oziroma takrat še manufakture, ni bila produktivni del družbe. Po njihovem mnenju so manufakturni delavci zgolj preoblikovali izdelke, ki jih je dala narava, pri čemer pa niso povečevali njihove vrednosti. Industrija, ki so jo v razvitem svetu pri ustvarjanju dodane vrednosti danes že povsem izrinile storitve, tako ni bila vedno razumljena kot ustvarjalka dodane vrednosti. Toliko v razmislek zasebnemu sektorju, ki javnemu sektorju očita, da ne prispeva k dodani vrednosti. Industrija je, znova pod vplivom širših družbenih sprememb (njenega pojava in razmaha), postala produktivni del družbe šele s klasičnim ekonomistom Adamom Smithom. »V obdobju zgodnjega industrijskega kapitalizma se je, zanimivo, Adam Smith, ki velja za utemeljitelja ekonomske znanosti, postavil na stališče, da je produktivno le tisto delo, ki ustvarja materialne dobrine. Menil je, da je produktivno delo delavcev v tovarni posledica akumulacije kapitala, torej varčnosti in investiranja kapitalistov-tovarnarjev – oboje je zelo cenil, saj je prispevalo k večanju narodnega bogastva –, medtem ko v ozadju neproduktivnega dela ni videl varčevanja, ampak zgolj trošenje tekočih dohodkov – zemljiški lastniki najemajo služabnike, angažirajo umetnike – ali proračunskih sredstev – denimo državni uslužbenci,« pojasnjuje predavatelj zgodovine ekonomske misli na ljubljanski ekonomski fakulteti dr. Andrej Sušjan.

Učitelji in vzgojitelji po Smithu tako niso produktivni. Pravzaprav je Smith kot neproduktivnega označil kar celoten sektor storitev, ki pa danes v razvitih državah ustvari okoli 70 odstotkov celotne dodane vrednosti. Podobno kot je v 18., 19. stoletju primat kmetijstva začela izpodrivati industrija, zdaj storitve izpodrivajo industrijo.

Dr. Sušjan opozarja, da se je takšna, Smithova definicija produktivnega dela ohranila le v tradiciji marksistične ekonomske teorije. »Seveda ne zaradi favoriziranja investicij oziroma kapitala, ampak predvsem zaradi doslednega vztrajanja pri tako imenovani delovni teoriji vrednosti. Socialistične države so pod vplivom marksistične doktrine celo izračunavale tako imenovani družbeni materialni proizvod, kar je lahko povzročalo tudi probleme pri mednarodnih primerjavah statističnih agregatov.«

Ker je marksizem v Sloveniji veljal za ključno ekonomsko paradigmo druge polovice preteklega stoletja, je razumljivo, da je povzdigovanje fizičnega dela nad intelektualnim močno zakoreninjeno. Saj veste, »tisti v pisarnah tako ves dan sedijo na riti, medtem ko mi garamo za stroji«. Dr. Sušjan pojasnjuje, da je marksizem, ki je zanemarjal znanje in kapital, v socialističnih državah pustil negativne ekonomske posledice zlasti v smislu zatrtja podjetniške iniciative in tehnološkega zaostajanja. Kljub kultu fizičnega dela pa je ponekod napredovalo tudi znanje. »V Sloveniji, ki je skupaj s tedanjo Jugoslavijo imela nekoliko bolj permisiven socialistični režim, so se razvila nekatera mednarodno uspešna projektna podjetja, ki so izvažala tudi znanje, ne le materialne proizvode.«

Gre za ideološki spopad

Etiketiranje javnega sektorja za neproduktivni del družbe je, tako dr. Sušjan, najpogosteje krizni fenomen in posledica konteksta polemike med keynesianci in liberalci o ekonomski vlogi države, ki se je razplamtela že v prvi polovici 20. stoletja in se vleče vse do današnjih dni. Ob tem dr. Sušjan opozarja na škodljivost ideološko zaostrenih razprav: »Javni sektor, ki se je v keynesianski tradiciji razvil po drugi svetovni vojni, je po mnenju liberalcev pogosto predimenzioniran in v tem smislu neracionalen in neproduktiven. Polemika med keynesianci in liberalci največkrat poteka dokaj izključujoče, kar je škoda, saj na vsaki strani najdemo tehtne pomisleke glede strukture in organiziranosti javnega sektorja in uprave. V Sloveniji, na primer, zagotovo potrebujemo kakovostno in vsem dostopno javno zdravstvo, za kar se zavzemajo keynesianci, ne potrebujemo pa dvesto občin, glede česar so kritični predvsem liberalci.«

Goran Lukič iz Zveze svobodnih sindikatov Slovenije meni, da je opredeljevanje zaposlenih v javnem sektorju za neproduktivni del družbe neposredna posledica neproduktivnosti v iskanju konkretnih rešitev za izhod iz ekonomske in socialne krize. »Gledano v perspektivi političnega marketinga je očitno najlaže prenesti pozornost z lastnega razvojnega krča na določen del družbe s 'kriv si' tehniko. Skratka, gre za zelo prozoren javno-politični 'spin-off'. Na žalost pa je ta v zadnjem času popolnoma zbezljal z vajeti,« opozarja Lukič, ki kot primer navaja prelaganje krivde za brezposelne v zasebnem sektorju na javni sektor skozi prizmo neenakomerno porazdeljenih bremen krize.

Pri tem pa, poudarja Lukič, »pozabijo« povedati, da je sedanji krč na trgu dela neposredna posledica izjemno visoke zadolženosti slovenskega gospodarstva, ki se je samo v treh letih, od 2006 do 2009, zadolžilo za dodatnih 12,4 milijarde evrov, ne da bi se ta sredstva prelila v višjo dodano vrednost. Nizkocenovni ter visoko zadolžen »poslovni model«, ki ga, kot še dodaja Lukič, promovira slovensko gospodarstvo in na žalost podpira tudi oblast, se je izpel v svoji kratkoročnosti. In prikrivanje tega dejstva je po njegovem mnenju glavni namen napada na javni sektor.

Tako dr. Sušjan kot Lukič se strinjata, da je udrihanje po javnem sektorju škodljivo. Z vidika razvoja bi nas utegnilo največ stati sekanje po izobraževanju in raziskovalni sferi. Krčenje sredstev v obeh, tako dr. Sušjan, negativno vpliva po eni strani na kratkoročno gospodarsko rast, po drugi strani pa tudi na oblikovanje znanja oziroma človeškega kapitala, ki je na dolgi rok odločilen proizvodni faktor. »Z razvojnega vidika je torej takšna politika nedvomno strateška napaka, ki bo Slovenijo v perspektivi gospodarsko marginalizirala. Za rešitev krize bi bilo potrebno ravno nasprotno: povečati sredstva za izobraževanje in pospešiti investicije v izobraževalno infrastrukturo, tudi z angažiranjem evropskih sredstev, ki so za te namene na razpolago, kar bi prispevalo k zagonu gospodarske rasti, hkrati pa bi se s tem oblikoval tudi potencial za dolgoročno rast,« meni dr. Sušjan, ki se sicer strinja z racionalizacijo, vendar mora biti ta premišljena.

Lukič opozarja, da je država tudi v izobraževanju zapadla v ponarejene argumente »neproduktivnega in preobsežnega« javnega sektorja in tako poiskala »rešitev« v tem, da v letošnjem proračunu v primerjavi z zaključenim proračunom 2012 predvideva za 116,7 milijona evrov manj sredstev za javno šolstvo. Pri čemer, poudarja Lukič, ni upoštevan podatek ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, da je »treba na področju predšolske vzgoje v letu 2013 privarčevati 28 milijonov evrov«, niti opozorila rektorjev univerze v Ljubljani in Mariboru, da je za visoko šolstvo v letu 2013 za približno pet milijonov evrov manj sredstev. »Skratka, ustvarjanje in podžiganje umetnega konflikta med javnim in zasebnim sektorjem z razvrednotenjem javnega sektorja je interesna kampanja preživetega gospodarskega modela, kar je izjemno nevarno, saj se je ta kampanja na ravni države prevedla v računovodsko rezanje sredstev za izvajanje vsem dostopnih javnih storitev,« zaključuje Lukič.

Če upoštevamo dejstvo, da so v ekonomski teoriji konec razmejevanju na produktivno in neproduktivno delo naredili že v 19. stoletju z zavrnitvijo delovne teorije vrednosti (vloženo delo je tisto, ki ustvarja dodano vrednost) ter uvedbo tako imenovane koristnosti (vrednosti ne določa vloženo delo, ampak uporabnost za posameznika), imamo resnično opraviti z ideološko bitko. Med misleci, ki so zavrnili razmejevanje, je na primer klasični ekonomist John S. Mill, ki je, kot navaja dr. Sušjan, trdil, da delo v šolstvu in kulturi posredno zelo pomembno vpliva na materialno gospodarsko rast in ga torej ni mogoče označevati za neproduktivno. Podobno je menil tudi utemeljitelj neoklasične ekonomike Alfred Marshall, ki je razmišljal tudi o pomenu človeškega kapitala za rast in konkurenčnost.

V aktualnem boju med javnim in zasebnim sektorjem pa tudi med realnim gospodarstvom in finančnim sektorjem se realno gospodarstvo postavlja na piedestal dejanskega ustvarjalca dodane vrednosti, ki prispeva k blaginji družbe, medtem ko javni uslužbenci in finančniki veljajo za neproduktivni, celo škodljivi del družbe. Pri čemer imajo čez finančni sektor veliko povedati tudi v javnem sektorju, ki se mora sam braniti pred precej podobnimi očitki. Gre za ideologijo, ali, če hočete, nerazumevanje vloge, ki jo imajo posamezni deli za celotno družbo. Napake in odgovornost je pač vedno najlaže iskati pri drugih. A s tovrstnimi ideološkimi boji škodo povzročamo sami sebi, pa naj gre za ekonomsko politiko ali politiko nasploh. Narodi, sposobni bolj pragmatičnega razmišljanja in odločanja, nas medtem gospodarsko-razvojno prehitevajo po desni.