Na mehiških tržnicah ni težko uživati; barve, nerazumljiv jezik in vonjave prenašajo občutek globokega užitka otipljivega sveta – med prvimi stvarmi, ki so oslepile Cortesa in njegovo spremstvo konkvistadorjev, ko so prispeli v dolino današnje prestolnice, je bila azteška tržnica Tlatelolco z osupljivimi količinami raznovrstnega blaga in trgovcev, ki so med desetinami jezikov kupovali in izmenjevali blago na istem prostoru.

Toda moj užitek opazovanja ni zapisan le tržnicam in trgom moje dežele. Mnogo ur sem preživel v opazovanju postavljanja in delovanja tržnic treh celin, trenutno mnogo ur na teden preživljam v opazovanju življenja na tržnici v središču Ljubljane. Sem ljubitelj tržnic in trgov. Mislim, da nas delajo bolj človeške in da v krajih, kjer so obstajali veliki centri trgovanja, lažje najdemo voljo za razumevanje nenavadnega, odprtost za novo, tolerantnost za čudno, drugačno, za tisto, kar ni običajno.

***

»In ti, v kaj verjameš?« me je pred dnevi vprašala prijateljica, ko sem ji ponudil pomoč pri snovanju nove literarne revije in sva vroče razpravljala o upravičenosti iskanja ali neiskanja državnih subvencij. »Verjamem v trg,« sem ji odgovoril. Pogledala me je, kakor da bi ji predlagal zlorabo otrok, ki se vračajo iz šole. »Kapitalist si,« me je še obtožila z zadovoljstvom tistega, ki mu uspe razkriti heretika. Moja prijateljica pripada tistemu srečnemu razredu umetnikov, ki delujejo v zavetju državne kulturne politike, in gleda na vse, ki svojo umetniško dejavnost za plačevanje računov prodajajo na prostem trgu, s kontroliranim prezirom.

Ne vem, ali lahko nekdo, ki nima avta, ne zajetnega bančnega računa, ne pametnega telefona in ni prisesan na nikogar, da bi vse to dobil, in ki zmore relativno srečno (kot je to v mojem primeru) živeti na manj kot tridesetih kvadratnih metrih, uteleša divji kapitalizem – čeprav ne nosi majic s podobo Cheja Guevare in v Bi-ko-feju ne pije turške kave z zeleno baretko z rdečo zvezdo na zatilju. Ampak res je, verjamem v trg.

***

Koliko časa je potrebovala moja generacija, s katero sem odraščal v Mehiki, generacija, ki se je s pomočjo laične in razumske vzgoje osvobodila židovsko-krščanskega jarma, da se je s široko odprtimi rokami oklenila magičnega mišljenja prek močne mešanice hinduistične metafizike, astralnega besedičenja o zvezdah in animizma staroselskih Indijancev? Več kot tri dni?

Razlag za opisani pojav v moji deželi je lahko več: lahko bi se drznil reči na primer, da je magično mišljenje zapisano nekje globoko v povezavah človeških možganov; ali pa, da je dejanje sprejemanja polne odgovornosti za postavitev lestvice naših vrednot in obnašanja preveč abstraktno za večino ljudi; a dejstvo je, da lahko, če nekoliko okorno parafraziram Ginsbergovo Tuljenje, rečem, da sem videl mnogo človeških umov – vsaj na prvi pogled zdravih, dobro prekrvavljenih umov svoje generacije – ki so se popolnoma izgubili v oboževanju malikov.

Neki vzporeden fenomen opažam tudi znotraj širokega generacijskega pasu v Sloveniji; a tokrat nimam v mislih metafizike, temveč ekonomijo. Ali je bilo dvajset let odpiranja proti tržni logiki dovolj, da generacija Slovencev in Slovenk, ki bi morali v tem trenutku jasno postaviti načrt za gospodarsko prihodnost te dežele, ne bo postala na smrt prestrašena zaradi globalne krize in se ne bo začela jecljajoče izgovarjati, kakor otroci, ki so jih odstavili od prsi, nostalgičnih parol mistificiranega reda, ki je za vedno izginil?

Na tem mestu ne zmorem narediti zelo natančnega prereza stanja, jezika namreč ne obvladam dovolj, toda pet let, odkar prebivam tukaj, me je navdalo z občutkom, da je Slovenija podivjala le za tistim, kar je najbolj prostaškega v kapitalizmu kjerkoli po svetu: javno bogastvo je spremenila v dim, prisotnost mednarodnih blagovnih znamk je prebudila željo po razlikovanju od drugih ter spodbudila pospešeno vzpostavljanje hierarhij; družine so si zakreditirale prihodnost, med drugim tudi zato, da bodo lahko še naprej iskale parkirna mesta za svoje avtomobile zanesljivih nemških znamk, medtem ko za zelo ozkim pasom bleščeče odličnosti zasebne iniciative večina prebivalstva – delavcev, študentov, javnih uslužbencev – še vedno deluje, kot da bi živeli v času vertikalnega etatizma, včasih pa tudi, kot da bi živeli v fevdalnem sistemu, v katerem je graščaka zamenjal kdo od bolj ali manj znanih osebnosti s tega ali onega ministrstva.

***

Ko sem se ustalil v Ljubljani, sem se začel pogovarjati z ljudmi, ki so delovali ali pa so si želeli delati v svetu gledališča. Spominjam se njihovih obrazov, ko sem govoril o neodvisni gledališki produkciji. Občutek sem imel, da sem predlagal kloniranje otrok z geni špargljev. Zelo hitro sem odkril, da gledališče v Sloveniji diha le pod senco peruti ministrstva. Nihče se ne premakne, če njegovega projekta ne odobrijo ali ne uživa takšne ali drugačne denarne podpore, ki bi jo podpisali birokrati iz sektorja javne uprave, zadolžene za kulturo.

Nato sem počasi odkril, da je slovenski kulturni svet obdarjen z nekaj izjemnimi izvajalci in nekaterimi zelo talentiranimi ustvarjalci, vendar ti v srcu nosijo težko sidro, ki jih privezuje na njihovo provincialno in obenem megalomansko naravo, svet, v katerem se zdi, da prav vsak umetnik prej ali slej dobi kakšno državno nagrado. In medtem ko teče čas – naj se medtem le nič ne spreminja, sicer se bodo karte darovanja miloščine sesule!

Opazil sem, da se vse prevečkrat nagrajujejo gledališčni žargon, konceptualni inženiring in korektne predstave, napolnjene z oblikami, ustvarjene mnogokrat zgolj zaradi pridobivanja denarja, medtem pa se gradi birokracija umetniških princev, ki v popolnosti prezirajo vsakršen dialog s publiko in s slabo razumljeno arogantnostjo gojijo vljudnostni dialog, s katerim skušajo zapeljati razpečevalce milostnega evropskega denarja.

Ti umetniki in javni uslužbenci me nekoliko spominjajo na ne tako osamljen primer ljudi, ki delujejo v cerkvi, čeprav so izgubili vero; in vendar še vedno izvajajo obrede, ker ne vedo, kaj bi drugega počeli zunaj cerkvenega okolja, v katerem so zajeta vsa njihova prijateljstva in vzvodi moči. Vero so izgubili med brušenjem svojih sposobnosti za vzpenjanje do vrha piramide elite in zdaj se ne morejo več odločiti, da bi se svojemu mestu odrekli. Izklesali so si nišo, ki vzbuja mnogo zavisti, a je obenem tudi njihova poslednja ječa.

Brez odobrene javne podpore umetnosti bi mnoge zvrsti, ki jih na račun tega uživa narod, res izginile, o tem ni dvoma, in vendar se sprašujem: ali je ta razlog res dovoljšen za poroštvo vzdrževanja sistema, ki tako obenem potopi skoraj vsakršno zasebno iniciativo, ki ne gre skozi lijak kulturne birokracije?

Pred nedavnim sem govoril z umetniškim direktorjem alternativnega gledališča, ki je znano po svojem navdušenju nad eksperimentalnim. Spraševal sem ga, kako bodo prebrodili krizo, ki jo doživljajo mnoge kulturne ustanove, odvisne od vedno skromnejših državnih subvencij. Umetniški direktor mi je odgovoril, da vsekakor iščejo načine, kako bodo to dosegli, da pa se bodo še naprej ukvarjali zgolj z živim gledališčem in da nimajo nobenega namena, da bi se začeli ukvarjati z mrtvimi (z mrtvimi je mislil na tiste, ki jih lahko razume tudi običajen človek z ulice). »Moja ljubezen do gledališča nas bo gotovo obdržala v tej bitki,« je ob koncu zatrdil.

Ko je kasneje omenil, da imajo probleme z električno napeljavo in da jim je neki električar že nakazal, da bi, če bi bil zelo strog, gledališče morali zapreti zaradi varnostnih razlogov, sem se zelo začudil. »Kdaj ste nazadnje vložili sredstva v obnovo napeljav?« sem ga vprašal. Na to vprašanje mi ni znal odgovoriti. Skoraj mistična ljubezen, ki jo ti duhovniki avantgarde čutijo do gledališča, ni dovolj, da bi bili sposobni z lastnimi rokami vzdrževati prostor, v katerem delujejo; to bi po njihovem mnenju morali urejati inženirji. Kakšna ljubezen do gledališča neki, vas prosim!

Ta odnos do institucij, ki hranijo ljudi, me spominja na infantilizem otroka, ki uničuje svoj avtomobilček igračko, kolesa so mu zaradi močnega udrihanja ob tla že odpadla. Nato pride dobri očka, otroka ustavi in avtomobilček popravi. Otrok kmalu zatem nadaljuje svoje uničevanje, in vendar je o sebi še naprej prepričan, da je odličen voznik.

***

Eno od vprašanj, ki so se ponovno pojavila v času zadnje krize, s katero se sooča evro, je, ali je politika blaginje, ki vključuje brezplačno šolstvo, socialno in zdravstveno varstvo ter podporo umetniškim dejavnostim, mogoča. Na to vprašanje lahko odgovorim pritrdilno, ne da bi se pri tem spustil v podrobno analizo. Politika blaginje mora krizo preživeti, vendar mora obenem utrpeti tudi potrebne reforme. Privilegiji, ki jih je uživala srečna generacija Slovencev, se ne morejo spremeniti v dogmo, ki jo bodo plačevale bodoče generacije; postati mora program, ki se bo moral zmagovito soočiti z realnostjo trga. Da, res je, ne smemo dopustiti, da bi logika trga postala edini argument, edini temelj, na podlagi katerega bi morali graditi naša življenja – kar se dogaja v trenutnem stanju kapitalizma – in vendar ne moremo vsiliti socialnega načrta, ki ga ekonomija države ne zdrži.

V zadnjih mesecih se je v mojem intimnejšem krogu vsaj šest mladih (in izvedel sem še za mnogo več) odločilo, da bodo Slovenijo zapustili zaradi boljših gospodarskih možnosti. Nič tragičnega; za našo vrsto je značilno, da išče nova ozemlja; in vendar je žalostno, kadar se ta odločitev spremeni v edino možno prihodnost.

Mnogo ljudi me zdaj, ko ima Latinska Amerika veliko boljšo gospodarsko prihodnost kot Evropa, sprašuje, ali bom ostal tukaj. Ponavadi slišijo odgovor, da zdaj še s posebnim veseljem. Nočem namreč zamuditi priložnosti; hočem biti priča temu, kako se bo z nastalo situacijo v težko izboljšljivih pogojih soočila generacija Slovencev, ki so več kot dvajset let uživali težko primerljive socialne privilegije.

Slovenski narod se radikalno nikoli ne bo spremenil – noben narod se ne – in mislim, da si nihče, ki uživa, ker živi v tej deželi, pa naj bo del tega naroda ali tujec, ne bi želel, da bi se to tudi v resnici zgodilo. Osebno bi bil navdušen, če bi se nacionalna nagnjenost k odvisnosti, ki je v teh časih tako očitno vidna med prebivalci in njihovo vlado, zamenjala z nagnjenostjo k neodvisnim in domiselnim iniciativam, pa naj te segajo na področje proizvodnje ali umetniškega ustvarjanja – medtem bomo s skupnimi močmi skušali preseči globoko depresijo krize, v katero nas je potegnila pretirana svoboda odprtih trgov.

Družba kot celota ima izjemno pomembno politično in gospodarsko vlogo; njena velika naloga je tudi, da daje voditeljem države jasno vedeti, da ne morejo kar tako žrtvovati blaginje prebivalcev, ne da bi na enak način žrtvovali tudi privilegije tistih, ki nadzirajo veliki kapital; s tem lahko na neodvisen način spodbudi vzpostavitev alternativnega gospodarstva, ki bi omogočilo, da bi se ljudje otresli jarma pretirane ekonomske odvisnosti od države.

Pred nami je težavna pot, ki zahteva odobritev potrebnih reform, da se bo lahko izoblikoval bolj človeški in bolj horizontalen trg, kar pa se seveda ne more zgoditi, če se odnos slovenske družbe do kapitalističnega sistema še vedno deli le na dva pola ljudi: na tiste, ki so objeli najcenejše pojave kapitalizma – od takojšnjega konzumizma do hlastanja po vzpostavljanju družbenih lestvic – in druge, ki iz udobnih stolov kateder, birokratskih položajev, kulturnih institucij in kavarniških miz kažejo na trg kot zadnje utelešenje zlodeja.