Konstruktivno nezaupnico Janševi vladi in izvolitev nove vlade je mogoče izvesti tudi brez desetih glasov poslancev Lukšičevih socialnih demokratov, ki hočejo takojšnje volitve, če bi se tej novi koaliciji pridružil vsaj eden od obeh poslancev manjšin ali treh samostojnih poslancev. Če bi obstajalo soglasje predvsem o imenu novega mandatarja, bi se kriza lahko razrešila z novo vlado v dveh do treh tednih.

Precej več časa, najmanj tri do štiri mesece, pa bi ta koalicija potrebovala za pot iz krize z novimi volitvami. Toda ključ do teh je v rokah Janeza Janše, kajti do razpisa novih predčasnih volitev lahko pride le, če Janša odstopi oziroma zahteva glasovanje v parlamentu o zaupnici in te ne dobi. Sledil bi mesec poskusov, da parlament izvoli novega predsednika vlade, in če strankam to ne bi uspelo, bi predsednik republike parlament razpustil in v dveh mesecih razpisal nove volitve. Po dosedanjih Janševih izjavah je mogoče sklepati, da ne namerava odstopiti niti zahtevati glasovanja o zaupnici. Načeloma predčasnih volitev ne odklanja, vendar naj bi bile te razpisane šele takrat, ko bodo uresničeni vsi »reformni« projekti njegove vlade. Po negativnih odzivih iz EU in Mednarodnega denarnega sklada je postalo popolnoma jasno, da si zakona o državnem holdingu in slabi banki imena reformni ne zaslužita, ampak gre predvsem za vzvoda krepitve vpliva in moči SDS. Če zdaj že večinska opozicija Janševi vladi ne bo ukrepala takoj, se lahko zgodi, da bo Janša uradno ostal na čelu upravljanja države s podporo zgolj ene tretjine (30) poslancev še naslednja tri leta do rednih volitev. In iz ozadja holdinga, slabe banke, mreže strankarskih ljudi v vsem državnem aparatu tudi po njih, četudi na volitvah SDS ne bi zmagala.

Vstaja in predčasne volitve

Poleg tega vodja SDS javnost prepričuje, da morebitne predčasne volitve po istem volilnem sistemu ne bi prinesle nič »boljše situacije«. Najbrž je hotel povedati, da takojšnje volitve brez drugačnega volilnega sistema ne bi prinesle bistvenih sprememb na slovenskem politično-strankarskem zemljevidu. Le inflacijo predčasnih volitev vsako leto, kot je rekel. Kar najbrž drži, če zanemarimo možnost, da se vstajniško gibanje organizira v stranko in nastopi na volitvah. To bi zagotovo prineslo »boljšo situacijo«. Toda ta možnost je še v zraku, kajti neformalno vodstvo vseslovenske vstaje še vedno niha med možnostjo nastopa na volitvah in tem, da kot gibanje zgolj s protesti dosežejo spremembe. Bojijo se, da bi se tudi ta njihova stranka, podobno kot Pozitivna Slovenija, hitro prilagodila skupnim interesom kartela parlamentarnih strank, da ohranijo monopol nad upravljanjem države in pri tem skrbijo predvsem za lastne interese in interese s stranko povezanih skupin. Odzivi ne samo vladajočih, ampak tudi opozicijskih strank jasno kažejo, da je namera doseči korenite spremembe samo z javnimi zborovanji iluzija. Na volitvah je treba nastopiti in na podlagi velikanskega nezaupanja v obstoječe stranke poskušati zmagati s čim večjim naskokom, kajti le tako bo mogoče spremeniti pravila upravljanja države – predvsem odvzeti absolutno oblast strankam in z večjimi pristojnostmi okrepiti druge veje oblasti – in uresničiti zahteve vstaje. Sodeč po anketah javnega mnenja večina ljudi to vstajo podpira, zato je nekako logično, da bi volili tudi morebitno vstajniško stranko, če bi nastopila na volitvah. Če nekoliko špekuliramo, bi vstajniško gibanje moralo podpreti Janševe (dve desetletji ponavljajoče se) zahteve po uvedbi večinskega volilnega sistema. Glede na načelno podporo javnosti bi mu večinski sistem lahko prinesel absolutno zmago. A to je teorija.

Referendumski manevri

Večinski sistem lahko uvedejo samo stranke, ki so zdaj v parlamentu, in sicer tako, da znova spremenijo 80. člen ustave. Sodeč po sicer medlih odzivih v parlamentarnih strankah te izhoda iz vladne krize niso pripravljene iskati v Janševi smeri večinskega volilnega sistema. Večina strankarskih veljakov manever vodje SDS ocenjuje kot odvračanje pozornosti politične javnosti od dejstva, da državni protikorupcijski komisiji ni znal pojasniti, od kod mu 210.000 evrov, ki jih je porabil, zaradi česar (so tudi še drugi razlogi) mu je razpadla vladna koalicija. Da z uvedbo večinskega volilnega sistema Janša ne misli hudo resno, dokazuje to, da v isti sapi priznava, da je glede na interese in stališča manjših parlamentarnih strank »verjetno iluzorno pričakovati« dvetretjinsko večino za takšno spremembo volilnega sistema. Zato ponuja vmesno možnost, ki naj bi prav tako zagotavljala večjo stabilnost vlade. To je kombinirani volilni sistem ali popravki proporcionalnega volilnega sistema, kot so denimo dodatni poslanski mandati, ki bi jih dobila relativna zmagovalka volitev.

Predlog za takšen kombinirani sistem po nemškem vzoru – predlagal ga je državni svet – je na razvpitem »trojnem referendumu« decembra 1996 dobil najmanj podpore: samo 14 odstotkov volilk in volilcev. Janša se vedno, ko privleče na dan spremembo volilnega sistema, sklicuje prav na ta referendum in trdi, da je na njem zmagal njegov predlog za uvedbo dvokrožnega večinskega sistema, ki je dobil 44-odstotno podporo. Ob samo 37-odstotni volilni udeležbi, ki jo je »krasilo« rekordno veliko neveljavnih glasovnic, skoraj 57 tisoč. Toda 90. člen ustave je jasen: predlog je na referendumu sprejet, če zanj glasuje večina volilcev, ki so glasovali. Povedano v številkah: od 583.297 ljudi, kolikor jih je prišlo na trojni referendum, jih je večinski sistem podprlo samo 259.687, kar je manj od zahtevane večine. Janševo sklicevanje na to, da je uvedba njegovega volilnega sistema večinska volja ljudstva, nima resne podlage. Enako tudi ne sklicevanje na ustavno sodišče, ki je v zadnjih dneh predsedovanja Lovra Šturma – slednji je skupaj z drugima ustavnima sodnikoma Petrom Jambrekom in Tonetom Jerovškom postal minister v sicer kratkotrajni Bajukovi vladi – dve leti po referendumu odločilo, da je na njem zmagal Janšev predlog za večinski sistem. Državnemu zboru so naložili, da mora sprejeti ustrezno popravljen (večinski) volilni zakon. Toda kljub večkratnim poskusom se to ni zgodilo, ker stranke zanj niso zbrale predpisane dvetretjinske večine. Namesto tega se je ta večina zbrala ob predlogu, da bi odločbo ustavnega sodišča obšli in v 80. člen ustave zapisali, da »se poslanci volijo po načelu sorazmernega predstavništva ob štiriodstotnem volilnem pragu za vstop v državni zbor, pri čemer imajo volilci odločilen vpliv na dodelitev mandatov kandidatom«. Janša in omenjeni ustavni sodniki, ki so se potem prelevili v ministre, so to odločitev poskušali spodbiti na Beneški komisiji, ki je svetovalni organ Sveta Evrope za ustavna vprašanja. Dobili so jasen odgovor, da je določitev volilnega sistema suverena odločitev nacionalnega parlamenta. Sledila je Janševa napoved, da bo SDS bojkotirala volitve ob koncu leta 2000, a si je kasneje premislil.

Vodja volilnega štaba razlaga večinski sistem

Janez Janša se je, potem ko ga je predsednik vlade Janez Drnovšek zaradi afere Depala vas in celotne zgodbe o trgovanju z orožjem spomladi leta 1994 odstavil z mesta obrambnega ministra, popolnoma posvetil vodenju stranke. Kampanjo za večjo prepoznavnost stranke s samo štirimi poslanci v parlamentu je naslonil na zahtevo po uvedbi večinskega volilnega sistema. Pol leta pred volitvami 1996 so poslanci SDSS vložili predlog novega volilnega zakona in začeli zbirati podpise volilcev za razpis referenduma o njem. Po tem predlogu bi Slovenijo razdelili na 86 volilnih okrajev. Volilke in volilci bi v vsakem od njih izvolili po enega poslanca. Izvoljen bi bil tisti kandidat, ki bi prejel več kot polovico glasov. Če nobeden od kandidatov te večine ne bi dosegel, bi se v drugem krogu volitev pomerila prva dva iz prvega kroga. Tako bi razdelili 86 poslanskih sedežev. Dva je zakon predvidel za poslanca italijanske in madžarske manjšine in dva za predstavnika Slovencev po svetu.

Med argumenti za dvokrožni večinski volilni sistem so navajali možnost odpoklica poslanca in nadomestne volitve. Za njihov razpis bi morali zbrati podpise ene tretjine vseh volilcev v okraju, kar je verjetno nedosegljivo visoka številka. Še zlasti, če bi zahtevali na upravnih enotah overjene podpise. Na nadomestnih volitvah, če bi do njih vendarle prišlo, bi smel nastopiti tudi odpoklicani poslanec, je tedaj predlog razlagal vodja volilnega štaba SDSS Branko Grims. Po njegovem mnenju bi se z uvedbo večinskega sistema izboljšala politična kultura v Sloveniji, ker bi volilcem omogočil, da volijo ljudi in ne stranke. Najbrž ni treba posebej poudarjati, da nič od tega ne drži. Kandidate bi v volilne okraje, tako kot zdaj, postavljala vodstva strank in s tem praktično določala, kdo bo izvoljen za poslanca in kdo ne. Kaznovanje »pokvarjenih« poslancev z odpoklicem pa bi utegnilo strankarskim štabom v naročje prinesti še bolj ubogljive in poslušne poslance.

Bolj malo držijo tudi Janševa zatrjevanja, da bi uvedba večinskega volilnega sistema preprečila centralizacijo, napravila konec manipulacijam s satelitskimi strankami, poenostavila in pocenila volitve, prinesla večjo preglednost političnega prostora in manj možnosti za korupcijo. Onemogočila naj bi tudi prestopanja poslancev iz stranke v stranko med mandatom. Strokovnjaki se večinoma strinjajo, da je večinski sistem za volilca bolj enostaven in razumljiv in mu daje občutek, da neposredno odloča o kandidatih za poslanca. Za nekatere je prednost večinskega volilnega sistema tudi v tem, da ena stranka v roke dobi absolutno, v nekaterih primerih tudi dvetretjinsko večino, čeprav je na volitvah zanjo na državni ravni glasovala manj kot polovica volilcev. To prinaša večjo stabilnost v državi, pravijo. Res pa je tudi, da bi bile Janševe težave z »blokadami«, ki omejujejo njegovo oblast, z uvedbo večinskega volilnega sistema lahko v trenutku rešene.

V parlamentu prostor le za dve stranki

Pri veljavnem proporcionalnem sistemu je število sedežev v parlamentu za posamezno stranko sorazmerno z njenim volilnim izidom. Običajno je pri tem določeno, da v parlament pridejo stranke, ki presežejo z ustavo ali z zakonom predpisan prag. V Sloveniji je ta pri 4 odstotkih glasov na državni ravni, kar je na zadnjih volitvah preseglo sedem strank. Če bi v Sloveniji uvedli večinski volilni sistem, bi to drastično zmanjšalo število strank v parlamentu. Po nekaterih ocenah bi v parlamentu imeli samo dve stranki, od katerih bi večinska oblikovala vlado, druga pa sedla v opozicijske klopi. Druge bi se morale tema dvema strankama pridružiti ali pa bi izginile s političnega zemljevida.

Kakšne učinke bi lahko imela uvedba dvokrožnega večinskega volilnega sistema, jasno pokaže simulacija na podlagi izidov predčasnih volitev iz decembra leta 2011. Zmagovalka Pozitivna Slovenija je z 28,5 odstotka glasov osvojila 28 poslanskih mest. SDS je bila s 26,2 odstotka glasov druga in zasedla 26 poslanskih sedežev. Za njima so občutno zaostali socialdemokrati, ki so dobili samo 10,5 odstotka glasov in 10 poslanskih sedežev. V parlament so prišle še Državljanska lista (8 poslanskih sedežev), DeSUS in SLS s po šestimi in NSi s štirimi poslanci.

Če bi obveljal večinski volilni sistem, je na podlagi izidov volitev po volilnih okrajih, kjer so nastopali (v vsakem od 88 okrajev po eden) kandidati vseh teh in niza drugih strank, mogoče sklepati, da bi v parlament namesto zdajšnjih sedmih prišle največ tri stranke. Na prvem mestu bi bila SDS, ki je zmagala v 48 volilnih okrajih. V 8. volilni enoti (od Ptuja do Lendave) je SDS prepričljivo zmagala v kar desetih okrajih. Brez »zmage« je ostala samo v okrajih 3. volilne enote (zahodni del ljubljanske regije). Tu so v vseh 11 okrajih največ glasov dobili kandidati Pozitivne Slovenije, skupaj pa je PS »zmagala« v 39 volilnih okrajih. Socialni demokrati so največ glasov dobili samo v enem od dveh volilnih okrajev v Novi Gorici. Po čistem večinskem volilnem sistemu bi vlado oblikovala SDS, ki bi v parlamentu imela 48 sedežev, čeprav je na državni ravni zbrala samo 26 odstotkov glasov, PS z dvema odstotkoma več glasov, a s samo 39 poslanskimi sedeži, pa bi morala v opozicijo, SD z enim poslancem tudi.

Z večinskim sistemom do dvetretjinske večine

Slika se decembra 2011 verjetno ne bi bistveno spremenila, če bi takrat imeli dvokrožni volilni sistem. Poleg že omenjenih SDS in PS bi se – če sklepamo po rezultatih decembrskih volitev v posameznih volilnih okrajih – samo še SD (šestkrat) uvrstila v drugi krog. Večinoma v primorski volilni enoti. Vse druge stranke bi izpadle v prvem krogu. Še bolj drastični učinki morebitnega večinskega sistema bi bili leta 2004. Janševa SDS je na državni ravni osvojila 29 odstotkov glasov, LDS za 23, tretja pa je bila SD z 10 odstotki. Po volilnih okrajih pa je bila slika naslednja: v 65 je »zmagala« SDS, v 16 LDS, v dveh SD, v dveh (koprskih) Popovičeva Slovenija je naša, po eno »zmago« v okrajih pa so zabeležile SLS, NSi in Jelinčičeva SNS. Prevedeno v mandate po večinskem sistemu bi imela Janševa SDS v parlamentu že sama dvetretjinsko večino. Da bi jo izkoristila za uvedbo »druge republike«, najbrž ne gre dvomiti. Štiri leta pozneje je bila relativna zmagovalka volitev Pahorjeva SD s 30 odstotki glasov, SDS je bila z 28 odstotki druga, tretje mesto je zavzel Golobičev Zares (9 odstotkov). V volilnih okrajih je takrat prvo violino – čeprav daleč od dvetretjinske večine – odigrala SD, ki je »zmagala« v 46 okrajih, SDS pa v 41, v enem, (Zagorje) pa je največ glasov dobil kandidat LDS.

Toda to so zgolj poenostavljene simulacije, kajti upoštevati je treba, da zdajšnji okraji ne ustrezajo večinskemu volilnemu sistemu. Ta namreč praviloma temelji na določenem številu volilnih okrajev z enakim številom volilk in volilcev. Le tako bi zadostili načelu, da enega poslanca voli enako število volilk in volilcev. Okraji, ki jih imamo zdaj, se namreč po številu volilk in volilcev med seboj precej razlikujejo. Število volilk in volilcev se večinoma giblje med 15 in 20 tisoč. Ponekod so razlike še večje. Na Gorenjskem (1. volilna enota) jeseniški volilni okraj šteje 25.420 volilk in volilcev, tržiški pa zgolj 12.451 volilk in volilcev. Za večinske volitve bi bilo torej treba Slovenijo na novo razdeliti na 88 po številu volilk in volilcev enakih volilnih okrajev. Pri tem bi vsaka stranka poskušala okraje krojiti tako, da bi zagotavljali čim več njihovih »zmag«, zato je dvetretjinsko soglasje o mejah volilnih okrajev zelo težko doseči.

Poleg tega velja upoštevati še dvoje. Prvič, da bi se stranke in verjetno tudi volilke in volilci nekoliko drugače obnašali, če bi volili po večinskem sistemu, a najbrž ne bistveno. Omenjene simulacije na podlagi prejšnjih volitev je treba jemati z rezervo tudi zato, ker so se politična razmerja v času od predčasnih volitev pred dobrim letom dni do danes precej premešala. Obetajo pa se še večje spremembe. Toda v vsakem primeru velja, da večinski sistem v parlament pripelje dve stranki, morda tri. Ostale pa prisili, da se pred volitvami povežejo v enega od blokov oziroma pridružijo vodilni stranki bloka, kar jih sčasoma neizogibno izbriše s političnega zemljevida.