Zdaj 77-leten in dve leti po operaciji srca je znova fotografiral za londonski Times. Ne angleškega podeželja, ampak razdejanje v Alepu, kjer sirska vojska izgublja boj z uporniki, a se ne ustavi pred nadaljnjim prelivanjem krvi v že pravi državljanski vojni, ki je doslej terjala 60 tisoč življenj. Nekakšna opitost z vojno ga je očitno gnala tja, saj je hotel ugotoviti, ali »še lahko dvigne meč«. Ko je prišel v Alepo, je bila njegova prva misel, kaj mu je bilo tega treba, kaj ga je tja pripeljalo. »Nič ni bilo drugače, odvratno kot vedno in prav tako nepotrebno,« je pripovedoval že na varnem v narodni galeriji v Ottawi, kjer so včeraj postavili na ogled retrospektivo njegovih fotografij od leta 1964. Po vojnah od Cipra preko Konga, Nigerije do Vietnama, Bangladeša, Libanona, Salvadorja in drugih je bilo spet »vse domače«, kot »stopiti v priljubljene copate in sesti v najljubši stol«. Zveni groteskno, a kaže, kako malo se svet spreminja, pravzaprav bolj skozi dojemanje kot v stvarnosti.
Opitost z vojno
Ko so se ZDA in Velika Britanija s koalicijo voljnih odpravile v Irak, se je Don McCullin bližal sedemdesetim letom. V dobrih štirih desetletjih je kot fotoreporter prekrižaril bojišča od Bližnjega vzhoda in Vietnama do Afrike, le pot na Falklande mu je domača britanska vlada prepovedala, zavedajoč se, da njegov nikon, ki je med drugim prestregel kroglo in mu rešil življenje, ulovi tudi trenutke, ki jih vojske svojim narodom rade prikrijejo. Leta 2003 se je odločil, da bo svoj »zadnji košček življenjskega dela« posvetil »lepši strani svojih sposobnosti«. Njegov fotoaparat da bo usmerjen v čudovito pokrajino Somerseta v jugozahodni Angliji, kjer se je nastanil v zgodnjih osemdesetih in se po mnogih propadlih romancah ustalil s tretjo ženo Catherine in njunim štiriletni sinom Maxom.
