Ampak na tribuni, ki jo je v četrtek organiziralo Društvo slovenskih pisateljev, kjer sem sedel nekaj sedežev stran od Spomenke Hribar, sem se spomnil neke druge tribune, ki jo je organiziralo isto društvo v isti dvorani januarja leta 1985, na kateri so pod lupo vzeli Spomenkin esej Krivda in greh, v katerem se je zavzemala za spravo z domobranci, in njen predlog o spomeniku vsem padlim in pobitim v drugi svetovni vojni in po njej z napisom »Padli za domovino«. Morda tisti tribuni delam krivico, ker jo imam v luknjičavem spominu zapisano kot partijsko zaukazan pisateljski napad na Spomenko, vsekakor pa drži, da so jo podprli zelo redki, na primer Tone Partljič, velika večina zbrane pisateljske srenje pa jo je kritizirala in napadala. Takrat sem Spomenko prvikrat videl in na privzdignjenem odru Linhartove dvorane se mi je zdela visoka, tako da sem bil mnogo kasneje presenečen na svojo optično zmoto. Najbrž je že takrat učinkovala name kot velika ženska v drobcenem telesu; vem, da je nosila krilo in bluzo in da je bila obuta v škornje; stala je na desni polovici odra, medtem ko je moderator sedel za mizo na levi in vse skupaj je bilo podobno javnemu zaslišanju pred partijskim sekretarjem. Spominjam se tudi sebe, kako sedim v tisti dvorani, stiskam pesti za Spomenko in se sramujem, da se ne oglasim v njeno podporo; ampak imel sem izgovore pred samim seboj, da nisem pripravljen, da ne poznam okoliščin, da je vse skupaj pisateljska in še bolj partijska zadeva. V resnici pa sem vedel, da me je strah, in videl sem, da Spomenke ni strah.
Tako kot se ni bala govoriti resnice prejšnjim oblastnikom, se tega ne boji početi z novimi. Leta 1996 je v intervjuju za Mladino povedala: »Janeza Janšo smo postavili mi, Odbor za varstvo človekovih pravic, če ne, bi ostal v svojem času anonimen kot Pučnik. Če sem bila zraven pri ustoličevanju, sem soodgovorna za to, kar počne danes.« Leta 2008 je o Janši zapisala: »Popolnoma sem prepričana, da bo Janša, če bo še štiri leta predsednik vlade, spravil Slovenijo ekonomsko, moralno in politično na dno.«
Ko sem opazoval Spomenko na četrtkovem zborovanju, še enem od tistih, ki bodo čez nekaj let nemara razglašeni za zgodovinske, se mi je zdela enaka kot pred tridesetimi leti. Ne da ji čas ni mogel do živega; gre za tisto, kar izžareva in zaradi česar je nespremenljiva. Še enkrat se je v prizadevanju za drugačno in boljšo Slovenijo pridružila nekaterim od tistih, s katerimi je zborovala pred tremi desetletji, pa tudi mnogim novim in mlajšim, ki se takrat še niso rodili. Zlasti teh slednjih ne zanimajo več primerjave s prejšnjimi časi in grožnje, da se nam v primeru, če zavržemo sedanjo oblast, ponovno obeta komunizem. Ideologija, ki je zasedla njegov izpraznjeni prestol, se imenuje neoliberalizem, obenem pa je Slovenijo doletela še ena nesreča: avtokratska oblast. Ali pa Janez Janša, kakor hočete. Eden od mladih se je zavzel za demokratični socializem. Vendar bi politični prostor, ki so ga zapolnili govorci v Cankarjevem domu, vsebinsko neutemeljeno zožili, če bi ga razglasili za levico: gre za mnogo širši prostor nasprotovanja neoliberalni ideologiji in totalitarizmu. Učinkovito poimenovanje tega političnega prostora bo potrebno še domisliti.
Več deset govorcev je obravnavalo dva sklopa tem. Prvi je bil obnova demokracije in zoperstavljanje avtoritarnemu vladanju, ki se kaže z zmanjševanjem državljanskih svoboščin, kršenjem človekovih pravic, revanšizmom, potvarjanjem zgodovine in prilaščanjem zaslug za osamosvojitev s strani posameznikov in posameznih strank, nepotizmom in korupcijo. Drugi je bil nasprotovanje neoliberalni ideologiji, ki se kaže v privatizaciji javnega sektorja, poglabljanju razlik v bogastvu in družbeni moči, uničevanju socialne države in okolja ter krčenju družbene solidarnosti. Povsem jasno se je začel izrisovati tudi program, za katerega zagovorniki sedanje politike trdijo, da ga protestniki ne premorejo, in ki odgovarja na vprašanje, kakšna naj bo alternativna politika, da bo Slovenija spet vrnjena njenim državljanom in državljankam. Na obzorju so se začeli prikazovati obrisi enega ali več novih političnih akterjev.
Za razliko od zborovanja pred tridesetimi leti, ko je bila Spomenka na odru Linhartove dvorane obupno sama, je bila tokrat samo ena od osemdeset odstotkov državljanov in državljank, ki so preko svojih predstavnikov v Cankarjevem domu sporočali politikom, da jim ne zaupajo več. Kako dolgo se bodo oblastniki še pretvarjali, da jih ne slišijo?
